Black metal po black metalu

Bo že tako, da vsaka scena enkrat pride do točke, ko se pojavi vprašanje: "Kam pa sedaj?". Zelo lep primer za to je, kar se je zgodilo začetek devetdesetih s thrashem. Po vrhuncu je sledilo obdobje iskanja nečesa novega, kar je pripeljalo do skoraj desetletnega brcanja v temo z albumi, kateri niso prepričali niti najbolj zagretih fanov. Ampak pustimo to, to spada že v drugo zgodbo...
Se mar ne dogaja enako sedaj z black metalom? Obdobje vrhunca in vladanja metalski sceni se je končalo, drugorazredni bandi, posnemovalci in priskledniki so odšli v pokoj, ostali so samo še najkvalitetnejši in najizvirnejši bandi. Če pogledam takole na hitro, so to praktično tisti, ki so v ospredju že ves čas.
Pojavil se je tudi nov zvok in nov slog, s katerim, vsaj zaenkrat in vsaj kar se mene tiče, niso niti približno tako udarili mimo. Mar ni Mayhem plošča The Grand Declaration Of War prinesla v black metal nekaj novega? Kar spomnite se vokalov na tej plošči, pa raznih efektov... In koliko posnemanja tega se je čutilo na plošči "all star Norwegian black metal" zasedbe Thorns? Veliko, nekaj tega pa najdete, čeprav občutno manj, na zadnjem izdelku Volcano, banda Satyricon. Ob napovedovanjih se lahko človek velikokrat opeče, ampak tokrat bom tvegal. Ta slog utegne prinesti novi val black metala, prihajajoče plošče pa naj o tem odločijo.
Tudi sicer black metal nikakor ni ostal na isti točki – zadnja leta so prinesla tudi kvalitetnejšo produkcijo in večjo povezanost z ostalo metal sceno. Seveda s tem mislim bande klasičnega (huh, sedaj že lahko to napišem, pet let nazaj sem ga imenoval novi) black metala, odvzeti so razni death/black death metalci in simfoničarji. Vsaj za slednje je zgoraj zastavljeno vprašanje še daleč, oziroma jih pred tem čaka še prehod na res pravo sceno, saj za enkrat taka glasba še vedno ostaja zgolj v domeni kopice bandov.