Na današnji dan
1998
King Diamond izdajo osmi album Voodoo
NAGRADNE IGRE
Traja do: 18. 2. 2024
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

PARANOIDE

31. 7. 2023

Iz zakladnice: Postmoderni camp satanizem

Namišljeno zlo je romantično, raznoliko, resnično zlo je enolično, monotono, puščobno, dolgočasno. Namišljeno dobro je dolgočasno, resnično dobro je vedno novo, čudovito, omamno.
– Simone Weil

Že večji del svojega življenja iščem Hudiča.
Študiral pa sem tudi primerjalno književnost.

Ampak naj začnem nekoliko drugače.

Zadnjih deset let sem zdaj bolj, zdaj manj, ampak vsekakor bolj ali manj obseden s švedsko rock skupino Ghost. Band je vzniknil proti koncu prvega desetletja tega tisočletja, ko je v rock in metal sceni vladala zelo močna tendenca po vračanju v šestdeseta ali sedemdeseta leta: tematsko, zvokovno, vizualno. Mnogi glasbeniki iz teh voda so se takrat začeli poigravati s hipijado, psihedelijo in vsesplošnim »retro vajbom«.
Sprva se je zdelo, da so tudi Ghost samo še en vagonček na tem vlaku obračanja v preteklost (do katerega je verjetno prišlo, ker je metal kmalu po prelomu tisočletja začel nekoliko stagnirati), toda medtem ko je večina drugih skupin v roku nekaj let izgubila svoj retro momentum in so bodisi razpadle bodisi spremenile smer, so Ghost z vsakim albumom postajali večji in večji, in če so okoli leta 2010 igrali v klubih, kjer jih je gledalo nekaj deset ljudi, dandanes polnijo stadione po vsem svetu.
»Okej,« si lahko rečemo, »to je pač zgodba o uspehu. Dobro za njih.« Ampak stvar je nekoliko bolj zanimiva od uspeha še ene rock skupine: Ghost so že na prvi pogled nezmotljivo »satanističen« band. Že frontman Tobias Forge, vokalist in avtor večine glasbe, nastopa v različnih inkarnacijah, in tako je v enem trenutku antipapež (pa ne v zgodovinskem smislu), v drugem padli kardinal, v tretjem nekakšen satanistični Elvis in v četrtem Antikristov diplomat v fraku in z medaljo, medtem ko so ostali člani anonimni in zamaskirani, okultni v smislu »skriti«. Seveda, skupina prihaja iz Skandinavije, ki ima močno in bogato (čeprav relativno gledano precej kratko) tradicijo »satanistične« glasbe – oziroma glasbe, ki govori o Hudiču – in ni dvoma, da je zrasla na zapuščini black metala, a obenem je prav toliko kot na black metalu zrasla na zapuščini hipijade in vajba šestdesetih in sedemdesetih.
In obenem ne bi smelo biti nobenega dvoma, da so Ghost zabavljaška skupina z izjemnim smislom za humor, show in za raznovrstne glasbene, idejne in besedne intrige. Na tem mestu pa v razpravo prideta besedi camp in postmodernizem iz naslova. Camp, ker Ghost v svojem hipersatanizmu lahko delujejo bolj ceneno in naivno kot najbolj cenen, naiven in hairy-porno-stoner »satanistični« band iz sedemdesetih … In postmodernizem, ker če se skupini le malo posvetimo, vidimo, da je ta camp zaveden in uporabljen z izjemno preudarnostjo. Je nanašalen, intertekstualen, zavedajoč se svoje naivnosti, ironičen in pogosto komičen. Ali z drugimi besedami: za »satanistično« glasbo so Ghost to, kar je Quentin Tarantino za Hollywood.
A kljub temu sta glasba in sporočilnost Ghost premočna, da bi lahko rekli, da gre za »novelty« skupino. Skupino, ki je zabavljaška, in skupino, ki je skupina samo zato, ker je zabavljaška. Ne. Vse skupaj, od podobe skupine do glasbe in tekstov, je preveč koherentno in konsistentno, da bi šlo samo za štos.
Ampak človek se potem vpraša … Če ne gre samo za štos … Kaj je potem res? Kateri deli tega hipersatanizma so postmoderna šala in kateri – ob manku boljše besede – resnični?

V nadaljevanju bom podrobneje opisal nekaj skladb, preko katerih bom poizkušal orisati postmoderno camp zaledje Ghost, obenem pa orisal še njihovo avtorsko vsebino, ki te elemente povezuje. A še prej naj z vprašanjem odgovorim na zgornje vprašanje.
Če rečemo, denimo, da križ predstavlja krščanstvo, Boga, Jezusa, potem obrnjen križ predstavlja vsaj nasprotovanje krščanstvu, Bogu in Jezusu, če že ne Hudiča samega (pustimo tu ob strani dejstvo, da je obrnjen križ pravzaprav križ sv. Petra, ki je Rimljane, tako gre zgodba, prosil, naj ga križajo z glavo navzdol, saj se ni čutil vrednega, da bi bil križan na isti način kot Jezus). Ampak kaj se zgodi, če še enkrat obrnemo že obrnjen križ? Je to isti križ kot na začetku, ali pa je to neki drug križ? Tretji križ? In če je … Kaj pomeni? In: kaj, če ga obrnemo še enkrat? In še enkrat?
In če ga obračamo dovolj dolgo in dovolj hitro, iz križa nastane krog. Mandala. Vorteks. Prava beseda se mi izmika. Vsekakor pa nastane nekaj vizualno psihedeličnega, kontemplativno pa nekaj, kar že sumljivo spominja na neskončni regres.
In ravno v tem vrtincu operirajo Ghost.

*

Monstrance Clock
Ključno vprašanje že takoj na začetku: ali blasfemija lahko deluje sporočilno še kako drugače kot negacija/posmeh/oskrunjenje? Sodeč po Monstrance Clock, je odgovor pritrdilen.
Umirjen komad, ki se začne kot precej cenen opis satanističnih ritualov iz šestdesetih ali sedemdesetih, vendar pa z refrenom zaide v povsem drugo smer. »Come together / Together as one / Come together / For Lucifer's son« seveda lahko dojemamo kot neki generični klic k enotnosti v Luciferju oziroma Antikristu, po drugi strani pa je to tudi hvalnica seksu, predvsem pa hkratnemu orgazmu obeh spolnih partnerjev (torej: »Cum together / Together as one / Cum together / For Lucifer's son«), komad pa tako zaradi teh preprostih besed refrena, ki ga na koncu poje samo še zbor, postane nekakšna hipijsko-satanistična hvalnica svobodni spolnosti. Tako se na koncu koncev zazdi, da je hipijada preprosto morala iti čez celotno temo in obup nordijskega black metala, da je lahko nastal komad, kot je tale.
Še posebej nazorna pa je izvedba Monstrance Clock s festivala Hellfest leta 2016. Tu med nastopom ženski, oblečeni v nuni, občinstvu najprej delita kondome, ko pa pride na vrsto zbor, se osvetli še zadnji del odra in refren pričnejo peti otroci in redovnice. In na koncu, ko se sliši samo še otroško-nunski mešani pevski zbor, sledi še ognjemet. Seveda. Da je jasno.
V tej skladbi je Ghost uspelo v enem komadu nadgraditi tako hipijado kot black metal. Blasfemija je preprosta, a biti blasfemičen v imenu ljubezni in svobode – in to do te mere, da skoraj ne moremo več govori o blasfemiji – pa je povsem druga liga. Postmoderna satanistična liga.

Call Me Little Sunshine
Ghost sledijo preprosti ideji, da Antikrist na svojem pohodu ne bo (bi?) nagovarjal nekaj pijanih čudakov na lokalni black metal sceni, ampak desettisočglave množice1 po stadionih celega sveta, in Call Me Little Sunshine se poigrava prav s tem.
Naslov komada, ki je sicer razpet med baladnim in štadion rockom, je seveda referenca na Luciferja, specifično na tisto njegovo inkarnacijo, ki ni toliko ekvivalentna krščanskemu Hudiču, kot tisto, ki pomeni preprosto »prinašalec luči« oziroma »zvezda danica«. V refrenu, kjer Lucifer pravi: »You will never walk alone / You can always reach me,« je Ghost uspela čudovita intriga. To preprosto luciferijansko sporočilo je vpeto v zvok in ritem rock šlagerjev iz osemdesetih (na misel recimo pridejo Queeni z We Will Rock You2). Preproste ideje lahko res delujejo najbolje, in čeprav poslušalci vemo, da je vse to hudičevo ceneno in campy, je po svoje tudi preprosto genialno: Lucifer ponuja tolažbo, se razgalja in se nudi, kulturni spomin na omenjene šlagerje pa v nas že samo zaradi nostalgije vzbudi čustveni odziv. Tako se poslušalec/-ka, ki na celotno zadevo lahko ali želi gledati nekoliko intertekstualno, nehote in nepričakovano znajde v osebnem odnosu z Luciferjem.
In kaj pravi? V nekakšnem idejnem nadaljevanju Sympathy for the Devil Rolling Stonesov ta s skromno kretnjo zamahne z roko: »Oh, kar Sonček3 mi reči.«


1 V tem kontekstu tudi ni zanemarljivo izpostaviti, da Ghost na svoje albume pogosto vključujejo priredbe, ki so povečini narejene vrhunsko in s precej močno avtorsko noto. In tu ne govorim o priredbah metalskih komadov, temveč skupin, kot so Pet Shop Boys (It’s A Sin), Depeche Mode (Waiting For The Night), ABBA (I'm a Marionette), Beatles (Here Comes The Sun) in Leonard Cohen (Avalanche).
2 Tisti You will never walk alone pa več kot le malo spominja na himno You’ll Never Walk Alone nogometnega kluba Liverpool, ki prav tako nagovarja desettisočglave množice.
3 To pa je referenca na Aleistra Crowleyja, ki se je pogosto podpisoval s »666« in je menda ob neki priliki, ko so ga vprašali o pomenu te številke, odgovoril: »It mearly means sunshine. You may call me Little Sunshine.« Da ta povezava s Crowleyjem ni plod naključja, pa priča naslovnica albuma, na katerem se pojavi komad v obravnavi, saj gre za preslikavo, citat ene najbolj prepoznavnih fotografij Crowleyja.



Death Knell
Prvi album Ghost, imenovan Opus Eponymous, je konceptualno zasnovan okoli spočetja Antikrista in Death Knell je nekakšen skriti dragulj albuma, ki so ga zasenčili hiti, kot sta Ritual ali Elizabeth. Mogoče najbolj retro in preprost komad na že tako retro in preprostem albumu opisuje trenutek spočetja Antikrista (»Bells call out our doom / As victor reaches womb«). Ta trenutek je daleč od epskosti; je intimen in ovit v temo – takšna pa je tudi glasbena podlaga, ki z različnimi zvoki prikazuje podobe samostana, noči, dežja.
Do nekega trenutka skladba, čeprav zanimiva, ni nič strašno posebnega in prav lahko bi nastala v sedemdesetih in bila »lepa« skladba o Antikristu in njegovi materi (seveda nuni), nato pa sledita dve intrigi, ki skladbo iztrgata iz patetike naivne satanistične resnosti. Prvič, način, kako sta odpeta verza: »Sex, sex, sex / Receive the beast … of evil,« nam bi moral v trenutku dati vedeti, da gre za čisti camp, za parodijo. In drugič: v nadaljevanju skladbe nekakšen satanistični (anti)papež otroke nauči črkovati Gospodovo ime. Torej: S – A – T – A – N. Dejansko črkuje. Kot spelling bee v ameriških šolah.
Neprecenljivo.
Seveda in še enkrat: gre za parodijo. Ne samo za parodijo black metala, hipijade, satanizma in/ali Cerkve, ampak mogoče predvsem parodijo populističnega pogleda na satanizem, na prihod Antikrista in tudi na naše morebitne fantazije o tem, kaj se ponoči mogoče dogaja v samostanih. To so v kulturno zavest zasidrani vzorci, s katerimi Ghost izjemno uspešno manipulirajo, navsezadnje pa jih znotraj avtorskega koncepta pogosto tudi obarvajo z zelo specifičnim humorjem.
Hkrati se mi s tem poraja sledeče vprašanje: kaj se zgodi, ko ima parodija več vsebine kot izvirnik? Kaj nam to – v primeru Ghost ali tega komada specifično – pove o Satanu, Cerkvi, black metalu, rocku …? Ne vem. Zdi se pa, da več vsebine kot ima parodija, manj je to parodija. Cerkev res nikoli ni imela posebnega smisla za humor, Hudič v svoji klasični (ali blackmetalski) podobi pa tudi ne, a če nekoliko dalje razvijem idejo o Antikristu kot entiteti, ki mora nagovoriti nepreštevne množice, sem se obenem primoran vprašati, če pot do src teh množic mogoče ne pelje tudi skozi humor.
Poleg vsega tega tudi v Death Knell najdemo izrazit seksualni naboj, ki trmasto ne priznava, da seksualna revolucija mogoče le ni bila tako zelo zmagovita, kot bi si želeli. V nekakšni navezavi na reset celotnega družbenega in duhovnega sistema, kot ga opisujejo v Year Zero, nam Ghost tudi tu ponujajo preprosto rešitev: svoboda, svobodna spolnost, Satan.
Glede na to, v kakšnih stanjih duha so dandanes nekateri aktivistični dediči/dedinje idej seksualne revolucije, se zdi to še precej razumna pot.
In to je pravi šok tega banda.
To je katarza.

Kiss the Go-Goat & Mary on a Cross
Dvojček komadov z EP-ja Seven Inches of Satanic Panic (teh sedem palcev se sklicuje na format izdaje EP-ja na vinilki, obenem pa seveda tudi namiguje na dolžino (Satanovega?) penisa4), je tako povezan in homogen, da ju velja obravnavati kot skupek. Ghost se tu pretvarjajo, da se piše leto 1969, »poletje ljubezni«, in ker je ljubezen, najsibo čista in plemenita ali ne, pogosto tudi naivna, sta tudi ti dve skladbi nekakšna retro reinkarnacija najbolj naivnega hipi satanizma, kar si ga lahko predstavljamo.
Mary on a Cross je komad o mestu, drogi, oralnem seksu (»You go down just like Holy Mary / Mary on a, Mary on a cross«) in o »biti svoboden« v »biti izgubljen in brez cilja in poti – in biti v tem najden«, Kiss the Go-Goat pa govori o mladenki, ki si želi … No, spati s Hudičem.
Ampak Ghost to povedo lepše: »You've been daddied by all the dudes that were not dad / And all of those dads never gave you the things /That you should have had / /…/ / It ain't always what it seems / When you cling onto a dream / It ain't always there to please you / But he's the guy you wanna do / And you know that it takes two / Luckily he wants to do you too / Satan / Lucifer / Osculum obscenum.«
Osculum obscenum je referenca na srednjeveško prakso – ali na domnevno prakso –, kjer naj bi častilci Hudiča temu izkazovali svojo predanost s poljubljanjem anusa koze, in tako je zelo možno, da je na koncu koncev, tako kot je Mary on a Cross komad o oralnem seksu, Kiss the Go-Goat pravzaprav komad o rimjobu in da je Hudič tu samo iluzija, scena, zasnova5. Če to drži, je satanic panic v naslovu navsezadnje zelo prikladna izbira besed: gre za neutemeljeno paniko, za teorijo zarote, za fiktivni konstrukt, ki ga v resnici ni. Umberto Eco skratka.
Seven Inches of Satanic Panic je poklon svobodi »poletja ljubezni« in ker je takšna svoboda sama po sebi in brez trdnejšega konteksta mnogim preveč (ali premalo), so Ghost elegantno, čeprav naivno in kot na prvo žogo v narativ spet in še enkrat (in skoraj v vsakem komadu malo drugače) vpeljali Hudiča.
Šestdeseta in sedemdeseta so bila sicer polna narativov o Hudiču, a te zgodbe so pogosto (kot še dandanes) zapadle v žanr grozljivke. Zdaj, s časovno distanco, je Ghost (niso sicer ne prvi in ne edini), preko »biti retro« uspelo ustvariti iz tega nekakšno romantiko. Podobno transformacijo je recimo dosegel tudi Roman Polanski. Njegov film Rosemary’s Baby (1968) je še bolj ali manj grozljivka, ki Hudiča portretira kot nekaj grozečega, The Ninth Gate (1999) pa je že pravzaprav oda Hudiču. Oziroma iskanju Hudiča. In preko tega iskanju sebe.
Prebrisano, domiselno, glasbeno lahkotno in hkrati konceptualno (če hočemo) kompleksno poslušanje, ki je obenem tako slavospev kot kritika nekega obdobja, neke ideje, nekega predsodka, neke naivnosti in neke svobode.
»If you choose to run away with me / I will tickle you internally / And I see nothing wrong with that.«


4 17,78 cm.
5 Ali bolj sodobna, manj obskurna analogija: zgodba o moškem, ki želi zapeljati veganko, zato se pretvarja, da je vegan tudi sam.



Dance Macabre & Witch Image
Na albumu Prequelle (2018) so se Ghost nekoliko odmaknili od teme Antikrista in se lotili nekakšne satanistične adaptacije Ljubezni v času kolere, obenem pa so s tem albumom pravzaprav napovedali prihod covida, kar je, če pomislimo, kar malo srhljivo. Prequelle je predvsem album o kugi in ljubezni, skladno s spremembo teme so Ghost tudi spremenili zvok: če so se do te točke močno nanašali na glasbeno zapuščino šestdesetih in sedemdesetih let, so s Prequelle odločno zakorakali v dekadenco osemdesetih, kar seveda da zanimiv kontrast temi, ki ji po svoje nasprotuje – in jo tako dopolnjuje.
Glede na ta sporočilno-čustveni kontrast mogoče še najbolj izstopata komada Dance Macabre in Witch Image, ki ju zaradi podobnosti obravnavam skupaj. Witch Image je mešanica med rock balado in šlagerjem z izjemno plesnim, poletnim, vsesplošnim feel-good refrenom, pod krinko tega pa so – po tradiciji veselih ali lepih pesmi s katastrofalnimi teksti ali sporočili – Ghost s tem komadom pravzaprav naredili svoj memento mori; Witch Image namreč »govori« Smrt (»While you sleep in earthly delight / Someone's flesh is rotting tonight«), vse skupaj pa na koncu izpade – paradoksalno – precej pomirjajoče, memento mori gor ali dol. In tako se človek mora vprašati, ali »mir v duhu« ni v interesu samo Boga, ampak tudi Hudiča in Smrti.
Dance Macabre je po drugi strani že od začetka čista retro disko rock plesnica (kar pove – oprostite, ker poudarjam samoumevne zadeve – že naslov), ki na prvi pogled opisuje zaljubljenca v negotovem času kuge (ali kolere ali covida – izberite sami):
»How could it end like this? / There's a sting in the way you kiss me / Something within your eyes / Said it could be the last time / Before it's over.«
Temu pritrjuje tudi refren: »Just wanna be / Wanna be with you you in the moonlight / Just wanna be / I wanna be with you you all night.«
Oziroma, popravek: tako se refren sliši. Če pa pogledamo besedilo, vidimo, da sploh ne gre za »be with you« ampak »bewitch you«, kar seveda spremeni celotno sliko in kar naenkrat imamo pred sabo Smrt kot snubca ali ljubimca (spol tu ni čisto jasen), in tako smo spet pri nekakšni postadaptaciji mementa mori – samo še malo bolj plesno in romantično je6.
Ko preženemo določene tabuje (Smrt, Hudič, Antikrist ipd.), se lahko teme, ki ležijo pod družbeno-kulturno stigmo, pokažejo za zelo plodovite in sorazmerno sveže, sploh, če se jih raziskuje v povezavi z nečim prijetnim in poznanim. In povrhu vsega tega: kult smrti in umiranja, kot ga je ustoličilo krščanstvo, je v svoji totalnosti in fanatičnosti tako ali tako neprekosljiv. In če je satanizem vsaj do neke mere vedno tudi inverzija, je po njem torej treba smrt ne samo sprejeti ali se z njo/njim ljubiti, ampak se z njo/njim tudi zabavati. Krščanstvu sprejemanje in ljubljenje Smrti dobro uspeva, malo pa se mu ustavi pri zabavi.


6 Glasbenik Carpenter Brut je naredil remiks Dance Macabre, ki je v primerjavi z originalom … No, recimo takole: obstaja nostalgija po osemdesetih in potem obstaja nostalgija po osemdesetih – na kokainu.



Ghuleh / Zombie Queen
Izjemno nenavaden komad, katerega zabavnost (zabavljaškost) niti ne prihaja iz teksta ali koncepta, ampak iz same inštrumentalizacije in strukture. Skladba se začne s klavirjem in bolj šepetanjem kot petjem in obljublja, da se bo razvila kvečjemu v nekakšno rock balado, toda po klaviaturskem insertu, ki spominja na porniče iz sedemdesetih (mogoče samo mene), komad komično eksplodira v nekaj, kar je še najbliže surf rocku. Ritem sekcija je čista postnekaj ironija, visoki over the top vokali prav tako, tekst pa je tako ali tako precej brez smisla in še najbolj spominja na naivne blackmetalske opise nekih stanj, atmosfere, npr: »The moon is full and shines in evil, blinding light.«
Prava genialnost te skladbe pa je v tem, da kljub vsej komediji in ironiji izpade izjemno poslušljiva in zabavna – in se ne izpoje. Velika težava parodij je namreč ta, da delujejo enkrat ali dvakrat, potem pa pač ne več, ampak Zombie Queen se nekako obdrži nad to gladino pozabljivosti, najbrž prav zato, ker gre preko vseh meja citiranj. Ampak to počne zmerno in malodane spoštljivo. In ko prek balade, porno soundtracka in surf rocka pridemo do pompoznega zaključka s trobili, pihali in malodane že fanfarami (zaključek, ki spominja na tisti X-black metal band, ki se v zatonu svoje kariere odloči, da bo imel koncert z orkestrom in zborom, kjer bo sto in več klasičnih glasbenikov igralo to, kar je na prvem albumu te X-skupine čisto zadovoljivo igral klaviaturist na rabljenega Rolanda), človek sicer ne ve, kaj točno se je v tem komadu zgodilo, ve pa, da je bilo konsistentno in na svoj postnekaj način zelo zabavno.
V Zombie Queen vse spominja na nekaj. Na nekaj drugega.7 Komad v odsotnosti nekega konkretnega sporočila niti nima neke prave lastne identitete, razen seveda značilne postmoderne identitete kolaža, lepljenke, vse skupaj pa močno flirta z zdaj že postpost- (še enkrat post?) modernim »smislom za ironijo«, ki pa je tako ali tako bolj ali manj samo camp neke druge generacije.


7 In ko damo skupaj to »spominjanje na nekaj drugega« ter zombije v naslovu (na tem mestu postane jasno, da naslovna kraljica zombijev v bistvu (lahko) govori o sami sebi – torej o tem komadu samem), lahko pridemo samo do enega zaključka: da gre za popolnoma zavestno obujanje mrtvih stvari – a z namenom, da se jim podari novo, drugačno življenje (zombiji so živi mrliči in obenem mrtvi, no, živeči). S to reanimatorsko samonanašalnostjo pa tako ali tako ne moremo biti kje drugje kot globoko v vodah postmodernizma.
Nekaj podobnega se zgodi tudi v skladbi Kaiserion. Ta v osnovi že heavymetalski komad se začne z nečim, kar (in zdaj si sposojam ugotovitve partnerice) najprej spominja na soundtrack za film Top Gun, nakar začnejo ritem kitare igrati nekaj, kar je več kot samo podobno – in zdaj prosim, pozor – temi serije Friends. Kaiserion tako že v prvi minuti nekako povzame imaginarij pop kulture osemdesetih in devetdesetih, nadaljuje pa z energijo, kakršno bi si marsikateri heavy metal band lahko samo želel.



Square Hammer
Square Hammer je bil po izboru spletnega medija Loudwire izbran za metal skladbo desetletja 2010–2020. In res: definitivno gre za eno najbolj prepoznavnih, »tipičnih« Ghost skladb (čeprav ne vem, koliko je sploh upravičeno kategorizirana kot metal), ki so jo bojda napisali, ker so potrebovali močan, udaren komad, s katerim bi začeli svoje koncerte. In z besedo »udaren«, mimogrede, mislim bolj na Like a Virgin (Madonna) kot na Master of Puppets (Metallica).
Skladba z refrenom preide v nekaj veličastnega. Ne gre samo za to, da je refren popoln primerek rock šlagerja, ampak tudi za to, da je v bistvu glasbeno in idejno povzetek vsega, kar Ghost predstavljajo. V njem je strnjeno vse. In občutek ni nekaj zamorjenega, saj Square Hammer prinaša nekakšen poletni občutek svobode: veter v laseh (znosna lahkost bivanja), poletje v školjki (Venere), z drogo proti športu itd.
To preprosto, a mogočno in čudovito sporočilo je sledeče: »Are you on the square?/ Are you on the level? / Are you ready to swear right here, right now / Before the devil / That you're on the square / That you're on the level / That you're ready to stand right here, right now / Right here, right now.«
Ti verzi na prvi pogled mogoče res niso videti nič res posebnega, a Hudič je v podrobnostih. Dobesedno. Skladba nam prek prostozidarske simbolike in izrazja sporoča, da ni važno, v kaj verujemo in kateri, bom rekel, sekti pripadamo, če – in poudarjam če – smo dober človek. Biti on the square ter on the level je namreč treba razumeti v smislu, da je človek zanesljiv, trdnega značaja, da je, skratka, dobra oseba brez skritih namenov ali škodoželjnosti. Komad tako izpade kot nekakšna sprava, klic k sobivanju, strpnosti … Seveda pa vse skupaj pod budnim očesom Hudiča, ki ga je na tej točki mogoče treba razumevati predvsem v kontekstu Toth tarota, specifično petnajste karte velike arkane, ki se ji reče – seveda – Hudič, in ki sporoča, da je treba stati trdno (kot koza v gori) in se obenem znati tudi preprosto sprostiti (kot uči tudi pingvin v Flight Clubu).
Na žalost je to seveda lažje reči kot storiti, zato pa imamo tačas komade, kot je tale. Da nas opominjajo, da moramo biti trdni, iskreni in zanesljivi. Dobre osebe, če želite. Tudi če smo/ste strašni, strašni satanisti. In zaradi takšnih sporočil po mojem Ghost na ključnih točkah presegajo camp in postmoderno ironijo ali distanco ter sporočajo nekaj res lepega, dobronamernega in pomembnega – in to ne glede na naše idejne, politične, verske itd. pripadnosti.
A po drugi strani se je seveda treba vprašati, koliko je to samo premišljen konstrukt, (postmodernistična) satanistična propaganda, propaganda Hudiča, ki poizkuša prepričati množice, da je boljša izbira kot oni drugi kandidat iz Nazareta.
A po drugi strani se je treba vprašati tudi, ali mogoče res ni.

Year Zero
Year Zero je verjetno ena izmed najpomembnejših skladb te skupine – in tudi ena resnejših. Recimo. Komad je zvočno precej apokaliptičen: že uvod, kjer zbor našteva Gospodova (torej Hudičeva) imena in imena Njegovih angelov (torej demonov), čemur sledi eden boljših riffov, kar so jih Ghost kadar koli napisali, ustvari nekakšno epsko, pompozno vzdušje, ki je seveda over the top, a vendar dovolj samosvoj, da pritegne poslušalčevo zanimanje in ustvari napetost že takoj na začetku.
Temu pripomore tudi tekst: »Since dawn of time the fate of man is that of lice / Equal as parasites and moving without eyes.« S tem so Ghost že sumljivo blizu blackmetalskemu dojemanju človeka kot žive Kuge na Zemlji (toda brez hkratnega paradoksalnega poveličevanja Sebe in individualnosti), a obenem ponujajo tudi izhod, rešitev: »A day of reckoning when penance is to burn / Count down together now and say the words that you will learn / Hell Satan, Archangelo / Hell Satan, welcome Year Zero.«
Ali z drugimi besedami: »Dva tisoč let je bilo po vaše, pa ni ravno najbolje uspelo. Začnimo še enkrat.« Komad torej govori o ponovnem začetku, o Antikristovem popolnem prevzemu oblasti, o odpisu dolgov, o kompletnem družbenem in duhovnem resetiranju sistema. Skratka res, kot pove že naslov, o Letu nič.
Year Zero pozneje izgubi nekaj uvodne napetosti; refren, prehod in solo so vsaj lepi, če že ne enostavno čudoviti, a to ne pomeni, da izgubi tudi kakovost. Vsekakor pa gre za himnično skladbo, ki je zazrta v prihodnost:
»He will tremble the nations / Kingdoms to fall one by one / Victim to fall for temptations / A daughter to fall for a son / The ancient serpent deceiver / To masses standing in awe / He will ascend to the heavens / Above the stars of God.«
Vse to sicer seveda sledi krščanski logiki greha, spovedi in odveze ali izvirnega greha, trpljenja v življenju in končnega odrešenja, kar sicer nekako ruši unikatnost, brezbožnost (torej: inverzija je vedno odsev, ne pa nek povsem nov sistem) koncepta Antikristovega Leta nič, ampak obenem si je treba priznati, da je neverjetno težko ustvariti dinamičen narativ, ki ne bi sledil logiki: problem – delo na problemu – razrešitev problema.
Toda najsibo tako ali drugače, Year Zero ponuja zelo mogočen statement, ki je zabaven, a ni samo zabaven, statement, ki je hkrati aktualen in brezčasen, statement, ki je »za vse«. Parodija, camp ali umetnina, sestavljena iz samih postmodernističnih intrig, deluje po inerciji samo nekaj časa – prej ali slej pa je treba dodati tudi nekaj (avtorske) vsebine. In Year Zero je, pompoznosti in marsikaterem na-prvo-žogo momentu navkljub, nedvomno srce vsebine Ghost.

He Is
He Is je parodija, če ne že kar trollanje, na najvišjem, vrhunskem nivoju. Ta rock balada, kakršno bi po zvoku sodeč človek pričakoval od bandov tipa Scorpions (iz nekega meni rahlo zaskrbljujočega razloga pa me He Is spominja tudi na Pop Design) in kakršno bi ob ne povsem natančnem poslušanju teksta pričakovali od najbolj generične ameriške krščanske soft rock skupine, pa pod vsemi temi maskami »nečesa drugega« nosi – v nasprotju z Zombie Queen – tudi izjemno močno lastno sporočilo, ki jo med padanjem v parodijo hkrati tudi dviga iz prav te iste parodije.
Kot že rečeno, gre za romantično odo Hudiču, ki je zamaskirana v krščanski rock s tolikšnim občutkom, skrbjo in predanostjo, da se že samo s tem odpre dilema, ali imitacija mogoče res ni najvišja oblika laskanja (Bog in Hudič sta navsezadnje soodvisna – kakor zgoraj, tako spodaj), obenem pa seveda prav lahko gre tudi za prikaz uporabe propagande Drugega proti prav temu Drugemu.
Ob tem, da je He Is oda Hudiču, pa je obenem tudi čudovita romantična skladba, ki govori o dveh zaljubljencih, ki na začetku stojita na robu brezna, na koncu pa padeta čez rob in v objem Hudiča, ki je tu opisan z besedami, ki bi povsem lahko opisovale tudi Jezusa (»He's the shining and the light without whom I cannot see«), če jim ne bi sledili še verzi: »He is / Insurrection, he is spite, he's the force that made me be,« ter: »He is / The disobedience that holds us together.«8 Kakor koli že obrnemo, spet smo pri temi ljubezni. Do sočloveka in do Hudiča. V nekakšnem obratu tiste slavne Sartrove teze o tem, da so pekel ljudje okoli nas, He Is mogoče predstavlja nekoliko bolj filantropski in pozitiven pogled na zadevo: Hudič je v vseh osebah okoli nas, sploh pa v tistih, ki jih ljubimo (ker je tako ali tako osnovni gradnik naših teles). Torej: zavedanje, sprejemanje, romantika. V ljubezni smo eno. Ko ljubimo, smo z ljubljeno osebo (ali Hudičem) eno. Hipijada in krščanstvo (bodisi ono zgoraj bodisi ono spodaj) si tu podata roke.
He Is je obenem parodija in resen izraz neke ideje, neke »predanosti« ali vsaj razmisleka. Se ne čuti biti zaljubljen kot padanje? Se ne čuti biti predan (a ne obupan), »vreči se v Božje roke«, kot padanje? Skladbo pa navsezadnje spremlja tudi izjemen spot, ki tem temam doda še kritiko dobičkarstva, hinavščine in šovbiznisa določenih krščanskih ločnin, ki (sploh v ZDA) tudi po TV obljubljajo show, eksorcizem in ozdravitev obenem. S to kritiko He Is poda sporočilo, ki pravzaprav govori, da je vera zelo intimna, osebna zadeva in je v tem oziru bliže srednjeveški logiki meditativne introvertiranosti kot današnji »odprtosti« in transparentnosti – bodisi dejanski bodisi želeni. Pri vprašanjih vere in duha so pač vedno bolj »zanimiva« zaprta kot odprta vrata.
In kot zadnji twist: He Is je tudi poklon oziroma in memoriam nizozemskemu glasbeniku Selimu Lemouchiju, vodji rock skupine The Devil’s Blood, ki je bil po mojem poznavanju eden redkih pravih in iskrenih iskalcev Hudiča. Poudarjam: iskalcev – in ne častilcev. Tega ni počel za show, ampak zase in v tej maniri je tudi leta 2014 storil samomor. Napis na njegovem nagrobniku se začne z verzom iz njegove skladbe White Storm of Teeth: »I fall into the spaceless space,« tu pa se, če se povrnem, vprašam tudi, kdo sta tista dva zaljubljenca na prepadu z začetka komada.
He Is, perfektna parodija ter obenem povzetek in temelj idej neke skupine, ki nagovarja desettisočglave množice (čisto tako kot v Sound of Silence), je obenem kritika in predanost, je zgodba o ljubezni in zgodba o padcu … Ki pa je tako ali tako »samo« stvar perspektive.


8 Satan kot nekakšen osnovni biološki gradnik živih bitij nekoliko spominja na film Johna Carpenterja Prince of Darkness (1987), kjer je prikazan kot zelena tekočina, ki lahko »okuži« in manipulira ljudi. Film, mimogrede, prav tako napoveduje prihod Antikrista.



Zaključek
Je vsa ta (in takšna) sporočilnost sploh možna brez navezovanja na šestdeseta, hipijado? Na hard rock sedemdesetih ali na rock/disko plesnice osemdesetih? Na black metal? Na pop kulturo? Na krščanske doktrine in na neformalne krščanske tradicije? Na samo literarno/filozofsko/metafizično zapuščino postmodernizma? Verjetno ne. V tej družbi smo z večino teh pojavov nekako povezani, pa če si tega želimo ali ne. Tudi če nismo verni, še vedno živimo v družbi, ki jo je zaznamovala in zasnovala krščanska cerkev, in četudi preziramo hipijado, še vedno živimo v družbi, ki jo je ta na neki način sozasnovala. Če ne z Johnom Lennonom, pa s Charlesom Mansonom.
Ghost konstantno plešejo po tej (pol)preteklosti, obujajo trupla in jim ponujajo nova življenja v drugačnih kontekstih. V tem je nekaj frankensteinovskega in/ali postmodernističnega. Količina inteligentno izpeljanih glasbenih, tekstovnih ali konceptualnih twistov pa jasno kaže, da do tega »novega življenja« ne prihaja pomotoma. Seveda takšno mnoštvo podob, glasov, občutij (torej trupel) potrebuje neki vezni material, ki bi vse to držal skupaj. Pa ne samo kot brezoblični konglomerat, ampak kot neko – po možnosti, in v nasprotju s Frankensteinovo stvaritvijo, privlačno – podobo, ki bi bila več kot seštevek posameznih delov. Skratka, neko … vsebino.
Pri Ghost je ta vsebina pač Hudič oziroma Antikrist. V iskanju nekega Velikega skupnega imenovalca, ki bi bil sposoben vse to sploh povezati, iskreno povedano, ne vem, ali so znotraj (pop)kulturnega imaginarija zahodnega sveta sploh imeli še kakšno drugo izbiro.

*

Na neki način, kot sem zapisal v uvodu, že večji del življenja (čeprav mogoče res bolj intelektualno kot pa religiozno) iščem Hudiča oziroma »pravi« Satanizem. Ne enega ne drugega nisem nikoli našel in po resnici povedano niti ne vem, kaj sploh iščem. Ampak po vsem, kar sem v življenju slišal, videl, prebral, doživel in spoznal, se mi zdi, da je to, kar tu imenujem »postmoderni camp Satanizem«, mogoče še najbolj pristna, iskrena in izvirna oblika Satanizma.

Hvala bogu, da smo se na faksu učili o postmodernizmu.

KONCERTI & FESTIVALI
24. 2. 2024
Burial, Ensanguinate
Klub eMCe plac, Velenje
24. 2. 2024
Human Host Body, Omega Sun, Guattari, Paranoise, NOAIR
Center mladih Koper
29. 2. 2024
Suicide Silence
Dürer Kert, Budimpešta, Madžarska
29. 2. 2024
Hard Rock Night: Guilty Of Joy, Life On Display
Orto Bar, Ljubljana
29. 2. 2024
KoD: Spirits of Stygia, Smedja in Smetke, Čarne Marjetice
Menza pri Koritu, Ljubljana
1. 3. 2024
Thy Light, Afraid of Destiny
Orto bar, Ljubljana