Zdelo se mi je, da sem tekom leta nekje zasledil medijski prispevek, ki Slovenijo opisuje kot deželo festivalov. Ker sem sam že zgolj v zadnjem tednu obiskal tri dogodke v sklopu teden trajajočih prireditev, sem malo pobrskal po spletu in naletel na ta članek portala 24ur.com, nekje drugje pa prebral, da je samo tretji teden avgusta na področju Slovenije hkrati potekalo 22 festivalov. Poleg komercialno uspešnejših dogodkov tipa Metalcamp pa smo bili letos izredno pridni tudi pri obleganju drugih, sicer redko obiskanih krajev, ki so se prav tako na račun pojavljanja metala in ostale alternativne glasbe na lokalnih dogodkih uvrstili na seznam obveznih destinacij. Metalcamp je po obiskanosti presegel vse prejšnje rekorde, prav tako smo rekord podrli na Rock Batuje in na ribniški Alternativi, omeniti pa je treba tudi kranjski Jazz Kamp in še in še. Če vam poletje predstavlja trošenje prihrankov, ki jih ob izdihljaju letnega časa, ko padejo zadnje žetve koruze, ni več na pretek, pa gre v tem primeru povečini za festivale odprtega tipa, ki jih »částijo« razne študentske organizacije, občine in krajevne skupnosti. Dogodke in s tem regije, ki bi jih sicer spregledali, so aktualizirale nekatere skupine, ki nam po žilah hitreje poženejo kri. Tako smo spet dobili svojo dozo kombinacije popotništva, heavy metala ter trka bolj in manj poznanih dialektov.
Preteklo soboto smo se seznanili s postojnskim festivalom Zmaj 'ma mlade, prireditvijo, ki spravi na plano predvsem domačine, bolj oddaljenim pa je festival izstopil iz anonimnosti z menda poslednjim nastopom Forgotten Eden, tokrat ob spremljavi rockerjev Kamnolom. Manjši oder na glavnem mestnem trgu z odlično akustiko in ob ravno pravi jakosti zvoka je ponudil nadvse prijetno vzdušje za staro in mlado, ki se je neenakomerno razporedilo vse do mestne fontane. Kamnolom so nastopili kot presenečenje oz. vsaj v medijih, preko katerih smo nekateri izvedeli za nastop glavne skupine večera, niso bili najavljeni. Stik lokalnih metalcev s prišleki nekje v sredini seta je jezik dobro namazal s pivom, band pa je služil kot lounge podlaga in se v tem odlično izkazal; ravno prav udarno in nevsiljivo, da smo lahko izmenjali nekaj misli in občutkov. V publiki je bilo nekaj tistih, ki so v tovrstni glasbi domači, spet drugi so se mimogrede malo ustavili, z nogo poteptali tla v ritmu bobnov in se odpravili dalje po svojih opravkih. Napočil je čas za Forgotten Eden, band, ki je leta nazaj še pred izidom prvenca podtaknil nalezljive refrene v usta stotin domačih metalcev in bil za vse privržence težkometalne glasbe nekakšen simbol podnanoške glasbene ustvarjalnosti. Spomini na najbolj nore čase, ko smo skupino v okviru natečaja ABC z avtobusnimi prevozi spremljali na Dunaj, so nas zopet ožulili do te mere, da smo si zaželeli ponovitve, še zlasti zato, ker je šlo za bandov zadnji nastop, po katerem njegov prvi vokal odpotuje s trebuhom za kruhom čez lužo v novi svet. Pred odrom se je zbrala dolgolasa množica in s tem jasno dala vedeti, kako zelo se metal od ostalih zvrsti loči tako po intenzivnosti podpore kot tudi markantnosti pododrskega vedenja. Klasično postavitev – dve kitari, bobni, bas in vokal – dodatno bogati zvok klaviatur, pri glasbi pa gre za nabor klasičnih heavy metal prijemov, čemur jasno pritičejo vrhunsko odigrani kitarski lead stavki in solaže v ospredju. Band je začel brez posebnega uvoda in tekom nastopa pokazal, da je navkljub dolgotrajni odrski odsotnosti še vedno v odlični formi. Juretove vokalne linije so upravičile vso evforijo preteklih let, ponavljajoči se refreni pa so kmalu zadoneli tudi iz grl publike. Najbolj v spominu sta ostali klasiki It's My Love in Teodor vojščak, ki ga je publika zahtevala po koncu vsake pesmi. Vzdušje solidno, zagotovo pa spričo le nekaj deset poznavalcev sredi nekaj sto naključnih radovednežev ne tako intenzivno, kot smo vajeni iz klubov in ozko fokusiranih dogodkov na prostem. Nastop se je končal pred polnočjo, zato smo lahko iste noči obiskali še Festival kranjske klobase v Sori pri Medvodah, kjer dogajanja zaradi splošne kmetije in vriskanja, ki so ga izzvali Mambo Kings, raje ne bi posebej opisoval.
Po nekaj vrtljajih postelje so nas v nov dan že poklicali Dekadent z nastopom na cel mesec trajajočem ljubljanskem Trnfestu. Nekaj obiskovalcev so pregnale prve padavine po dveh tednih, zato je pred KUD-om nastop banda počastilo okoli sto ljudi. Večerna toaleta je zapovedovala črna oblačila in bulerje, pri ženskah, ki jih na koncertih te zvrsti nikoli ne manjka, pa po možnosti še korzete. Band je nastopil ob relativno zgodnji uri, okoli pol osmih zvečer, pesmi pa so z balkona povezovali recitali na ljubezensko temo iz ust radijske voditeljice in napovedovalke vremena Jane Morelj. Meni osebno zanimivo, sicer pa nekonvencionalno, kar je povzročalo mešane občutke. Band se je v daljšem nastopu in čedalje slabšem zvoku sprehodil skozi celoten opus, od katerega najbolj v spominu ostanejo pesmi s konceptualnega albuma Deliverance Of The Fall. Kljub odlični medijski podobi banda, ki širom sveta dosega občinstvo do te mere, da se jim albumi v srcu usidrajo na prvo mesto, pa je očitno, da zasedba premalo vadi. Ritmično izgubljene, nedovršeno odpete linije in na čase neprepričljivo odigrane solaže kmalu dregnejo v fokus poslušalca, ki bi se rad vživel v atmosfero, pa mu je to zaradi preočitnih neskladnosti onemogočeno. Komunikacija banda s publiko je bila tokrat zelo nedeljska, kakršna je bila tudi sama publika, ki se je malo prestopala, malo pozibavala, vsekakor pa ne naprezala vratnih mišic. Velik plus banda je vizualna odrska postavitev kitarista in basista, ki vsak s svojim metrom las, od katerih kitaristovi ves čas zakrivajo obraz, basistovi pa opišejo pravilen krog, na odru tvorita nekaj mistike in dinamike. Band, ki je metalcem v preteklosti z ogledom filma Deliverance Of The Fall v ljubljanskem Kinodvoru predstavil za to zvrst povsem novo obliko druženja, je tudi tokrat poskrbel za izredno kulturen dogodek, ki pa bi lahko zvenel nekoliko bolje.
Ta torek se je gorenjska odprava spoznala z velenjsko Kunigundo, en teden trajajočim festivalom, ki nudi vse od razstav in glasbenih dogodkov do športnih aktivnosti na jezeru, v soboto pa bodo festival za metalce ponovno aktualizirali Inmate. Tokrat so nas na pot zvabili ameriško-balkanski Kultur Shock ob spremljavi kranjskih Applesauce Lorraine, s katerimi smo nadaljevali tradicijo organiziranih prevozov na pretežno metal dogodke (avtobusi do Raven na Koroškem z Negligence, Šentjurja z Metalsteel, Sodom v Mariboru in mnogih druge), v tem primeru pa se nas je našlo za poln kombi podpornikov in prijateljev omenjene lokalne skupine. Odkar sem se nazadnje mudil v Velenju, je pretežno blokovsko mesto na račun trgovskih centrov precej zraslo. Mercator je tako skoraj popolnoma zastrl pogled s ceste na Rdečo dvorano, pred katero je bil postavljen nekoliko večji oder. Na prizorišču je bilo prisotno solidno število pretežno lokalne množice, katere zaščitni znak so bila Adidasova oblačila in trenirke, značilni »lejga« pa se je razlegal iz prav vsakih ust. Prva skupina je nastopila okoli desete ure zvečer z otvoritvenim stavkom: »To smo bili Applesauce Lorraine, hvala za obisk!« s katerim je trio takoj navezal neko dobrovoljno vezo s publiko. Prvo pesem je otvoril bas intro, pridružil pa se mu je zvok z efekti obogatene kitare in izredno dinamičnih bobnov, kar je takoj našpičilo ušesa publike, ki je tisti čas bolj kot ne posedala na klopcah luknje skateparka in zelenice naokoli. Prvi vrsti kranjskih podpornikov se je kmalu pridružilo nekaj velenjskih mladcev, ki so se prav tako predali vsej glasbeni dinamiki. Band je tekom nabora raznolikih pesmi očaral z vsakim glasbenikom posebej. Gre za enega tistih bandov, ki ne dopusti, da bi napetost popustila, obenem pa člani dajejo vtis, kot da to počno za šalo. Sam vizualni izgled skupine je nekaj čisto posebnega in združuje najboljše iz sveta rocka, lounge groova in celo bolj obskurnih zvrsti. Užitek je opazovati popolno zlitje glasbenika z inštrumentom, kar je še posebej razvidno pri kitaristu, ki se je v enem trenutku s svojo kitaro znamke Les Paul nežno ljubil, v naslednjem pa jo surovo posilil z nenavadnimi prijemi in akordi, pri čemer uporablja izredno čutne subtilne resonance. Žanrsko lahko iščemo podobnosti med zgodnjim Danzigom, Pink Floydi, Doorsi in rokenrolom, vse skupaj pa je odpeto skozi usta basista. Pesmi so kljub kompleksni strukturi hitro zapomljive in vsaka predstavlja nekaj čisto svojega.
Betonirani del prizorišča pa se je povsem zapolnil ob začetku koncerta Kultur Shock, ki so kombinacija metala, punka in etno Balkan elementov. Število glasbenikov na odru se je podvojilo in skoraj dvajset let izkušenj nastopanja se je v dobri uri prikazalo v enem najbolj samosvojih, unikatnih in »odpičenih« nastopov, kar jih je kdaj uzrlo predvsem metala navajeno oko. Prvi nagovori so potekali v angleščini, to pa je kaj kmalu zamenjala srbohrvaščina, ki je prebivalcem Velenja povsem domača. Prav tako je vsak član na odru izžareval čisto posebno energijo in z njo nahranil publiko, ki se je na torkov večer povsem razživela. Pod odrom vrtenje, skakanje in ples, posnemanja pevčevih gest z odra pa so se nalezli še tako skeptični. Glasba Kultur Shock se z Balkan beati ob močni kitarski distorziji približa temu, kar igrajo Pero Defformero, vendar lomljeni ritmi bobnov poskrbijo za nekaj več dinamike in progresivnega prizvoka. Nenazadnje pa je govora tudi o zares vrhunskih glasbenikih, ki zavidljivo obvladajo svoje inštrumente in glasilke. Uporaba vokalnih linij z značilnimi južnjaškimi četrttonskimi zavijanji kaže na resničen naraven talent in nepojasnljiv nadzor v višjih legah. Moškemu delu populacije bo v oko padla violinistka, ki pri nekaterih delih s saksofonistko tvori prav hipnotične spremljevalne vokalne linije, za nameček pa se jima kdaj pa kdaj pridruži tudi bobnar. Skratka, gre za nabor glasbenikov, ki na odru delujejo nepopisno suvereno, čemur se publika, čeprav na račun zastonjske narave festivala sestavljena iz nepoznavalcev, nikakor ni mogla upreti. Intenzivnosti šova ni para, dogajanje na odru pa je tako dinamično, da se fokus niti za sekundo ne izgubi. Resnično vredno ogleda. Tako kot pri prejšnjem bandu je tudi tu razvidno, da so izredni podporniki uporabe marihuane. Prav takšna je bila tudi publika, zato so vsa prigovarjanja z odra v stilu »Ta pesem je počasna, prižgite si joint!« in »Da smo svi pušili mrvu, ne bi se ratovali.«, pospremljena z razširjanjem zeliščnega vonja po prizorišču, ki je od najbližje policijske postaje oddaljeno komaj kakih petdeset metrov, izpadla zares magično, s pridihom svobode bi lahko rekli. Band se danes ustavi v Kranju, kjer bo verjetno zaradi sita 10 evrov v dvorani predvsem pravo fenovsko občinstvo, ki zagotavlja več petja med refreni, v petek pa si jih prav tako brezplačno lahko ogledate v Postojni, spet v sklopu festivala Zmaj 'ma mlade.
Kljub splošnemu občutku, da smo na robu razpada sistema, kjer si politične zdrahe kar sledijo, nam pod Alpami glasba, edina prava in zanesljiva življenjska sopotnica, vedno nudi moralno oporo. Če gre morda za ceneno slepilo po vzoru rimljanskega rekla »kruha in iger«, presodite sami. Osebno sem lahko kvečjemu iskreno vesel dejstva, da slovenski živelj zna poskrbeti vsaj za to, da duša nikdar ni podhranjena, kljub napovedim, da bo vsakodnevni kruh čedalje dražji.
