Slavna sludgerska zasedba je po sedmih letih izdala nov dolgometražni album. Katero leto pa bi lahko bilo bolj primerno za izdajo plošče banda s komplicirano zgodovino, problemi – tako osebnimi, zdravstvenimi in z zakonom – kot drugo leto globalne pandemije, ki je zaustavila dober del sveta? Jimmy Bower in družba ponovno izpovedujejo lasten gnus, jezo in nazor v duhu New Orleansa. Počasni, grobi blues spremlja krike ponovno treznega vokalista Mika Williamsa v konglomeratu, ki je še vedno sposoben naježiti dlake poslušalcev.

Prav možno je, da bežno poznanje biografije članov nekako vpliva na razumevanje glasbe, a ne glede na to je A History of Nomadic Behaviour mali zaklad najbolj umazanega sludgea. Stari mojstri namreč ne uporabljajo tehnike ali pretiranih hitrosti, temveč debel kitarski ton in počasne, nizko uglašene kitare. Band se tudi ne odreka zdravemu kančku psihedelije, a ta ni idilična kot pri sorodnih skupinah, temveč le podaljšek obupa, ki ga glasba izraža kot hud maček v vročini in vlagi močvirnate Louisiane. Psihedelični elementi se izmenjavajo s sludgem in hardcorom v amalgamu, ki jasno priča tudi o popolni uglašenosti članov; slišno je, da izvirajo pesmi iz skupnega improviziranja članov. Tudi ta je najbrž dediščina New Orleansa, mesta nastanka jazza in bluesa – istočasno domača in odtujena, dolgočasna zemlja z zapitim in zasvojenim prebivalstvom. Ta razklanost in trpljenje sta jasno občutna v glasbi: v besedilih, ki vsebujejo zdravo dozo nihilizma in mizantropije, v težkih, počasnih, a vedno bluesovsko obarvanih rifih in občasnih malih hitrih eksplozijah.

Seveda je tudi vizualna plat skupine uravnana z ostalim; popačene biblijske figure, sklicevanje k nasilju v slogu, ki spominja na zelo neprijazne halucinacije. Na albumu lahko slišimo povratek k preteklosti, vzdušjih, ki spominjajo na slavni album Take as Needed for Pain iz leta 1993 prav zaradi nabitosti z bluesovskimi elementi, ki so se v naslednjih albumih malo odmaknili drugim, bolj metalskim. Celo vokal Mika Williamsa je tokrat jasen in razumljiv z razliko zgodnejših albumov. Album pridobi tako novo razsežnost, ki izvira iz razumevanja besedil in s tem privede celoten nihilistični naboj skupine še bolj na dan. Skratka, A History of Nomadic Behaviour je ponovna potrditev Eyehategodov v vrh sludge scene – sad kontroverzne kreativnosti kontroverznega banda, ki kljub problemom že dolgih 30 let postavlja (visoke) standarde za žanr.