Najbrž vas ni veliko, ki bi že slišali za band Adagio. Ker je to nov band, v bistvu za to še ni bilo kaj dosti priložnosti. Gotovo pa ste nekateri že slišali za glasbenike, ki so se tu združili. Na vokalu je Anglež David Readman (Pink Cream 69), za klaviaturami Šved Richard Anderson (Majestic), za bobni Nizozemec Dirk Bruinenberg (Elegy), na kitari je glava projekta, francoski virtuoz Stephan Forte, na bassu pa njegov rojak Franck Hermany; mednarodno pestra zasedba, ni kaj.
Zelo pestra pa je tudi njihova glasba. Opredelil bi jo lahko kot progresivni melodični metal; nekje med Symphony X in Rhapsody. So bolj melodični, heavy in manj progresivni od prvih, obratno pa velja, če jih primerjam z drugimi. V svoji glasbi uporabljajo veliko klasičnih (baročnih), simfoničnih elementov, kar tudi nekako spominja na prej omenjene Italijane. Drugače pa najbolj “padejo v ušesa” odlične, furijaste kitarske in klaviaturske solaže, ki se srečujejo v številnih duelih; Stephan nedvomno sodi med najboljše kitariste današnjega časa. Imajo hud ritem, ki ga z veliko double-bass pasažami narekuje Dirk, omeniti pa velja tudi pevca Davida, katerega glas tu veliko bolj pride do izraza kot pri matičnem bandu. Med komadi bi izpostavil progresivni/melodični mojstrovini In Nomine… ter Panem et Circences, skoraj 12 minutni ep Seven Lands Of Sin, instrumentalni Order Of Enlil ter Led Zeppelin priredbo Immigrant Song.
Gotovo sodi Sanctus Ignis med ene boljših prvencev zadnjega časa. Ne bom se dosti zmotil, če napišem, da fantje v matičnih bandih še niso posneli tako dobre plošče. Le tako naprej.

Matjaž

Album je prispevala založba Panika Records.