Ponovno so presegli sami sebe. Po Rise To Dominate (in dokončni stvaritvi lastne identitete) so Aeon padli v najgloblje brezno pekla, kjer so konkretno nabrusili kose in ostale rezalne predmete. Vrnili so se brezkompromisno: prišli so, napadli, posilili, zarili križe v čela kristjanov, deformirali na sto in en način, poklali vse otroke in … odšli.
Path Of Fire je pekel, nebesa in vse vmes. Kontrastno, ambiciozno, intenzivno, grozljivo. Anti-katoliško sporočilo v Deicide stilu udari takoj na začetku. Kitarske linije so dodelane, izpiljene, napredne, a vseeno ohranjajo tisto, kar definira Aeon: sposobnost nekonvencionalnega komponiranja in zmogljivost združitve ultra brutalnosti s »catchy groove« ritmom, brez zvena izžetosti. Konstantne menjave tempa zvenijo nadvse povezano, sinkopirani dvojni riffi ohranjajo udarnost in »no mercy« koncept.
Tehnična ekstravaganca je zastrašujoče prisotna, a distorzirana atmosfera odjema občutek kompliciranosti (God Of War na koncu preseneti s primesjo orkestracije). Narejena na svojstven death metal način, mešajoč staro švedsko šolo s floridsko / buffalsko šolo, odraža svojevrsten »Aeon zvok« (ki ga, med drugim, časti Alex Webster, death metal titan, eden večjih fanov banda). Dahlstöm ohranja specifiko zaščitnega brutalno / napadalnega growla (spominjajočega na Corpsegrinderja), z občasnimi screami pa popestri monotonost hitrih, nerazločnih delov.
Mesija, ki ga na tekstopisnem področju časti entiteta Aeon, je več kot očitno zlobni stric Glen Benton. Verjetno do te ugotovitve ni bilo težko priti. Besedila poudarjajo sovraštvo do Cerkve in proizvajajo blasfemijo na vse možne načine. Relativno slaba angleščina, stereotipen pristop do pisanja in obrabljene fraze so tu ene izmed redkih, izstopajoče vidnih podpovprečnih točk ploščka.
Pri Aeon ne morem mimo živali, ki sedi na stolčku za bobnih, in udriha po njih, kakor, da bi bilo to zadnje, kar mora narediti v tem življenju. Nils Fjellström, podobno kot Kollias, Roddy, Mounier, Inferno (in njim podobni koljači), impresionira s hitrostjo, za razliko od prej omenjenih, predvsem Grka, pa dodaja nekaj več občutka in razvejanosti v delih, ki to nujno potrebujejo (brez pretiravanja). Njegova izbira ritmov za podlago ognjenim kitarskim kreacijam je povečini zelo primerna, blast beatov se ne poslužuje prepogosto, če že, pa uporablja »zgodnji Mazurkiewicz meets Sandoval« beat, ne ultra hitrega blast beata novodobnih death metal bobnarjev a slabo uglašenim snare bobnom, brez osnovnega znanja (death metal bobnarji, najprej se učite od Chrisa Reiferta, Donald Tardya, Mike Susa, Nicke Anderssona itd.!). Definitivno osvežujoče, brez dajanja občutka »jaz sem ritem mašina«.
Masiven, globok, precizen zvok, izpopolnjen s strani odličnega inženirja in vedno bolj priznanega producenta Erika Rutana (Hate Eternal, Morbid Angel, Ripping Corpse itd.), dodaja ploščku piko na »i«. Rutan je Scott Burns novega tisočletja, Mana Studios pa zaseda domeno death metal templja, ki je konec osemdesetih in predvsem v devetdesetih letih pripadala Morissoundu.
Aranžmaji niso dolgi, album traja le skromnih štirideset minut, a v skupku ekstremno hitrih komadov lahko preštejemo gromozanske količine riffov (Inheritance, I Will Burn), kar sproti izničuje slabo voljo zaradi povprečno kratkih pesmi. Najdaljša je na primer le nekaj manj kot šest minut dolga Liar In The Name of God.
V brutalni kreaciji riffov, povezanih s poslušljivimi pasažami atonalnih solaž in razločnega vokala boste zadovoljstvo našli vsi ljubitelji koljačine, pečene v švedski anti-melo Göteborg pečici, na Buffalo-floridski način.

Tilen