Kot smo že predhodno naznanili, so Artillery 7. maja letos izdali nov album, s katerim so dosegli prelomnico desetega studijskega albuma. Melodični thrash band, ki že vrsto let izdaja zelo kakovostne albume, tudi tokrat ni presenetil. V splošnem so kitarski riffi na albumu zelo raznoliki in jih je res veliko, kar postavlja vprašanje, zakaj je ta band večkrat spregledan. Zelo konsistentno so v letih svojemu lastnemu slogu dodajali sodobnejše elemente, tako na strukturi pesmi kot v sami produkciji in pri miksanju. Album sicer skriva tudi povezovalno nit, ki med seboj preplete pesmi v neko potovanje, med katerim se človek postopoma prebuja in opazi stvari, ki jih prej ni. Na koncu identificira glavnega krivca, ki človeku vzame vse kar ima, tudi vero, dušo in dobro voljo.

Besedilo prve pesmi The Devil's Symphony je kot neka molitev v obliki pesmi, prošnja Satanu, naj pokaže pravo pot, vendar s hitrimi kitarami in bobni ustvari ravno kontra učinek kot ga molitev pri verniku. Daleč od tega, da bi pesem človeka umirila, hitri tempo je ves čas pesmi na visoki stopnji, tako da gredo vsa verska čustva kar v pozabo. Se pa v breakdownu ob besedilu Let him into your heart na njih lahko zopet spomnimo, saj so vokali res analogni kakemu verskemu obredu, kot da bi iz ozadja zvenelo v stari latinščini. Ko človek sprejme, da ga Satan vodi, le kam drugam ga lahko popelje kot v kraj, v katerem »fury lives, peace at the same time«. Kraj, v katerem izginejo vse skrbi, vse bolečine. Kraj, v katerem velja eno samo prepričanje: In Thrash We Trust. Nekako se vse skupaj spreobrne, ko človek opazi, da »puppeteer from hell« ne vodi vseh nitk in da ti popolnoma prevzame dušo. Odcep je boleč, kot tisoč nožev v srce, in človek več ne ve, v kaj naj verjame, kot nam pove besedilo v pesmi Turn up the Rage.

Ravno na tej točki se album v celoti spreobrne in glavna tematika postane iskanje samega sebe. Človeku, ki izgubi vero, kakršno koli vero, se svet sesuje in ne ve več, kje naj bi se prijel, da bi ostal pokonci. Glavni občutek, ki se pojavi, je samota, ki ga The Ghost of Me s svojim počasnejšim ritmom zelo dobro opiše. Le kaj lahko potem še ostane človeku kakor čista brezbrižnost in ravnodušje, nam pove The Force of Indifference. Le kje je duh, ki je včasih razsvetljeval dušo? Ali je človek sam kriv, da je duh pobegnil, se Artillery sprašujejo v Mors Ontologica. Nekako vse nakazuje na to, da za tiste, ki so se odrekli svetlobi, ne preostane drugega kot Eternal Night. Le kdo je glavni krivec, le kdo je ta, ki človeku vse pobere? Le kdo drug je lahko kriv, da se človeku izniči duša, če ne Beggars in Black Suits, ki z lažmi manipulirajo do točke, ko človeku ne ostane več ničesar. Kar aktualno …