No, tole je pa res prijetno presenečenje iz Nizozemske, ki je sicer dala metalu veliko markantnih skupin, v katerih so pomembno vlogo imela/imajo dekleta. Na primer večni in nepozabni The Gathering, pa tudi Within Tempation in After Forever. Ampak Asagraum so čisto nekaj drugega. So dekleta, ki dokazujejo, da peklenski plamen ženskega black metala iz Astarte ni ugasnil, marveč je še vedno silen in živ. Malo več kot pol ure pravega blackerskega šusa je ravno dovolj časa, da poslušalko oziroma poslušalca prepriča, da gre za resno izdajo, ki zna lepoto black metala predstaviti strnjeno, čistokrvno in zanimivo.

V vrtinec nas povlečejo suhe in ostre kitarske melodije in odlično slišno bobnanje v pesmi Ignem Puruficat Lilitu, katere največjo lepoto predstavlja sposobnost res tekočega prelivanja glasbe med različnimi odtenki srednje hitrega black metala. Krona vsega na pesmi je raba vokala, saj pevka poje s kristalno čisto razumljivim grim vokalom, s katerim brez opaznega napora preide v krik, kakršnega je zmogel Jon Nödtveidt od Dissection[1]. Za konec že tako dobri pesmi petje s čistim ženskim vokalom doda ščepec okultnosti.

Z izvedbo Fearless Dominance dekleta pokažejo, kako poglobljeno poznajo svoj posel. Z odliko odigrajo namreč do popolnosti izdelan zelo »old school« zveneč in hiter black metal. Intenzivno igranje kitar skozi vso pesem divje reže po ušesih, bobni mu dodajo topo moč, medtem ko agresivni in odmevajoč ter razumljiv grim vokal na tej podlagi ustvari napeto strašljivo atmosfero. In slednja je ena od glavnih stvari, ki nam jo black metal poda na način kot nobena druga zvrst metala. Odlično, odlično in še enkrat odlično!

Za malo mračno-strašljive predigre poskrbi na akustično kitaro zaigrani Opus ad Errantem. Pri poslušanju tega se mi je v glavi ustvarila asociacija na vlogo, ki jo ima akustični del prve pesmi Alsvartr na neponovljivi Anthems to the Welkin at Dusk od Emperor.

Atmosfero strahu nadaljuje v nizozemskem jeziku zapeta pesem De verloren tijd. Na začetku atmosferično počasna in z rabo čistega vokala se kmalu odene v plašč počasnejšega, vendar še vedno močno in zadušljivo zlo odsevajočega black metala. Pri ustvarjanju takega občutka skupina uporabi ves arzenal pravovernih in zakonitih orodij: od v večnost odmevajočega grim vokala do nekoliko bolj pridušeno zvenečih (in odmevajočih) kitar, različnega in razgibanega tempa bobnanja in šepeta.

Sporočilo jeze in zla na blackmetalsko klasicističen način. S pomočjo preko hitrega bobnanja in žagajočega igranja kitar nanešen in zelo razumljiv grim vokal ponese naprej Impure Fire. Pesem vsebuje tudi prvi resen kitarski solo in zaradi rabe čistega vokala čarovniško zveneč ritualističen zaključek.

Pri naslovni Veil of Death, Ruptured pravo napetost kot občutek pulziranja žil v notranjosti glave ustvari bobnanje na kitarskem ozadju. S tem ustvari okvir, ki se ne spremeni do konca pesmi – namreč grim vokal daje občutek, kot da gre za notranji glas v glavi, ki sporoča zlo in budi v človeku notranje zlo. Slednje se skozi igranje kitar razvija, raste in prevzema različne oblike, dokler si (skozi razvoj pesmi) slednjega (tj. človeka) povsem ne podredi.

Sledi zamolklo odmevajoči instrumentalni Opus ad Aeternum, ki zveni kot gibanje zvoka po praznini. Za nekaj trenutkov se vključijo komaj zaznavni zvoki klaviatur, ki le iz ozadja krepijo občutek praznine, ki proti koncu pesmi dobi noto strašljivosti in napetosti.                                                    

Tak občutek se »razleti« v (prvem delu) močno »naspidirane« in zlovešče pesmi De waanzin roept mijn naam, s katero članice skupine poslušalcu oziroma poslušalki še enkrat pokažejo vse svoje mojstrstvo: od surovega (mid tempo do hitrega) igranja kitar, do blaznosti bobnanja in dolgih grim krikov (ob že tako dobrem vokalu). Skeleče mrzlo blackmetalsko zlo do konca. Brez kompromisov.

Ja, res niso Watain in tudi niso Mgła ali kateri koli od drugih novih velikih imen black metala, ampak so Asagraum. Po kakovosti enakovredne slednjim, pri tem pa samosvoje, suverene ter brez brzdanja in dušenja divjega ognja black metala s klaviaturami. Tole je balzam za blackmetalska ušesa in res se lahko veselimo bandovega junijskega nastopa v Sloveniji.

[1] No, in koliko junakov se na black metal sceni lahko ponaša s tem?