RECENZIJE

22. 9. 2023
Bloodbound - Tales from the North
AFM Records, 2023

Ob odkritju, torej ko sem prvič poslušal ploščo War of Dragons, sem v Švedih Bloodbound videl novo upanje v žal prenapihnjenem in vse preveč ponavljajočem se balonu power metala. Združevali so glavne powermetalske prvine: dinamičnost, glasbeno baročnost, tehnično bravuroznost (v gabaritih power metala, seveda), spevnost, večglasno petje in ... zmaje. Nenazadnje sem pri recenziji omenjene plošče, objavljeni na portalu Profanity, zapisal, da pesem Dragons are Forever predstavlja novodobnega naslednika klasike Emerald Sword iz franšize Rhapsody. Vmes izdani Rise of the Dragon Empire in Creatures of the Dark Realm sta mi ušli z radarja, zato v odkup taki površnosti, naslednjih nekaj odstavkov posvečam njihovi letošnji izdaji, s povsem »neklišejskim« naslovom Tales from the North.

Gre za vseskozi dinamičen, vendar ne preveč zahteven in kompozicijsko kompleksen power metal evropske provenience, ki gradi predvsem tako na refrenih kot na daljših delih besedil, katerih vloga je dodatno poudarjena z vključevanjem večglasnega petja.

Bloodbound nas že takoj udarijo po ušesih z naslovno pesmijo albuma. Uvodne, umirjeno zveneče melodije akustičnih kitar in piščali nam odprejo vrata v svet pravljic, mitov in legend. Ko se v pesem vključi počasno petje, se v možganih pojavi blaga asociacija na preperevanje škratov v Bilbovem bivališču na Šajerskem iz filma Hobit. Sledi (s pomočjo hitrih električnih kitar) zgrajen prehod v burjo power metala: visoki moški kriki, klaviature, odlično slišno in dinamično bobnanje, menjave tempa igranja, spevni in večglasno zapeti deli pesmi. To je to! S polno močjo power metala naprej, v dogajanje povesti s severa, preko Bifrösta naravnost v Valhallo. Brez kompliciranja, naravnost k bistvu. Del dogajanja v Valhalli nam predstavi naslednja pesem, s pomenljivim naslovom Drink with the Gods. Naj vas naslov ne prestraši, gre bolj za srednje hitro pred-bojno pesem v stilu Ensiferum, kot pa za zvočne humpa bakanalije. Bojna napitnica, v kateri moško vzklikanje celo spominja na opevanje Špartancev njihovih sonarodnjakov Sabaton, gre zelo hitro v ušesa in tam tudi ostane. Sledijo pesmi, iz katerih na področju rabe kompozicijskih struktur in načina petja preveč žarčijo vplivi HammerFall. To so: Odin's Prayer, Mimir's Crystal Eye, Between the Enemy Lines in delno hitra in dinamična Land of Heroes, ki urno steče (in žal tudi odteče) skozi ušesa in njeno najopaznejšo značilnost predstavlja (skozi samo pesem zaznavna) pevčeva metamorfoza glasu iz oponašanja Hammerfall v Edguy.

Ostale pesmi kažejo več lastne glasbene identitete skupine. The Raven's Cry se začne z melodijami piščali, ki jih v nadaljevanju prevzamejo električne kitare. Pesem se razvije ob pomoči vokala in bobnov, ki narekujejo njeno dinamiko, v srednje hitro marš-koračnico v boj, za slavo. Kot taka se hitro zasidra v ušesih in na srečo tam tudi ostane. Krik in kitarske solaže kot prehod do zaključne ponovitve refrenskega dela kažejo na popolno rabo powermetalskega orožja za dosego vse čarobnosti zvrsti. Sail Among the Dead se od ostalih pesmi razlikuje že po tem, da se ne začne z zvoki flavte ali klaviatur, marveč jo odprejo kar električne kitare. Ne glede na morda strašljivo zveneči naslov pesem kar bruha pozitivno energijo. Prav zaradi slednje v kombinaciji z dinamičnostjo in instrumentalne bravuroznosti glasbenih elementov sodi med boljše stvaritve na plošči. Predstavlja opredmetenje tistega, kar je v mojih ušesih delalo Bloodbound drugačne od povprečja v power metalu. V primerjavi s predhodnicami je Stake My Chains v osnovi nekoliko počasnejša pesem, vendar še vedno epska – tako kot v power metalu mora biti. Je spevna, vendar ni hit in ni tako dinamična kot njena predhodnica. Navkljub temu ji uspeva skozi lastne glasbene strukture ohranjati in oznanjati specifično identiteto skupine, brez prevelikega naslanjanja na prijeme drugih, v žanru bolj prepoznanih skupin. To ji v mojih ušesih daje dodano vrednost. Sword and Axe je opogumljajoča koračnica, ki slavi (zelo uspešno) taktiko vikinških napadov na utrjene naselbine z vode. Enostavno in epsko gradi na zapomnljivosti skozi celo pogosto rabo večglasnega petja (kot pojoče vojske?), ki sledi glavnemu vokalu. Poslednja pesem 1066 opeva simbolni konec obdobja vikinških osvajanj, torej njihov poraz pri Stamford bridgu. Začne se s posnetki krakanja vran, vzvišeno atmosfero občutka konca nečesa, ki jo ustvarjajo zvoki klaviatur, in kitarskim solom. V nadaljevanju se pesem razvije v intenzivni vojni pohod, ki se skozi akustične dele že preobraža in razvija v pesem slovesa (od življenja in dobe slave). Dobro oblikovan zaključek plošče, katerega edina napaka (v mojih ušesih) je spet nekoliko preveč opazen vpliv HammerFall.

Skozi poslušanje albuma se ustvarja podobo, da skupina še vedno išče svojo identiteto, kar se kaže skozi občutek, da nekatere pesmi preveč uporabljajo prijeme bolj znanih imen power metala, še posebej HamerFall. Plošča niti slučajno ni slaba, bi si pa res želel, da bi v prihodnje Bloodbound izdajali plošče, ki bi dokazale, da so se povsem otresli nadvlade vplivov drugih in da v bitke power metala stopajo samozavestno, ponosno in predvsem pod lastnim praporom.

SORODNE VSEBINE:
KONCERTI & FESTIVALI
25. 6. 2024
Tolminator Warmup: Vader, Biocancer, Warside
TrainStation SubArt, Kranj
26. 6. 2024
AC/DC
Ernst-Happel-Stadion, Dunaj, Avstrija
27. 6. 2024
Basinfirefest 2024
Spálené Poříčí, Češka Republika
28. 6. 2024
ODPOVEDANO!Cahn Fest 2024
Kipe v Trbovljah
29. 6. 2024
Scorpions
Sportarena, Budimpešta, Madžarska
29. 6. 2024
Black Ritual Graz 2024: Arkona, Irdorath, Blessmon, Karner, Synkende, Draugr
Explosiv, Gradec, Avstrija