Leto dni po izidu prvenca Diabolic Angel se Bloodflowerz vračajo z drugim albumom. Na njem se Bavarci gibljejo nekje med alternativnim rockom a la Guano Apes in finskim gothic metalom/rockom (Sentenced, H.I.M.).
Njihovo glavno orožje je vokalistka Kirsten Zahn. Njen vokal spominja na Cristino (Lacuna Coil), vendar po načinu petja pa med njima obstaja marsikatera razlika. Kirsten poje agresivneje, malce bolj surovo, poleg tega pa pri petju tudi bolj variira s svojim glasom, iz katerega se čutijo močne emocije. Njena kakovost je tudi zelo dobra sposobnost prilagajanja različnim situacijam, ki jih na albumu ne manjka. Album se začne s tremi dinamičnimi, rockerskimi skladbami Wild Heart, Black Snake Sister in Dorian; predvsem slednji imata privlačna refrena. Poleg vokala ta del in album nasploh zaznamujejo ostri, enostavni, a učinkoviti kitarski riffi. Kljub vsemu njihova glasba ni hitovsko naravnana, kot od zasedb omenjenih na začetku, tu ni nič »sladkega«. To velja tudi za mirnejše pesmi kot sta Raise The Dawn in Heart Of Stone. Z raznovrstnostjo v komponiranju, ohranjanjem temačnosti in eksperimentiranjem poskrbijo, da ne zaidejo v mainstreamovske vode. Z umetniškega vidika bi bilo nedvomno škoda, če bi se v prihodnosti odločili za kaj takega.

Matjaž