Že pri prvem albumu The Poison se je vedelo, da so Bullet For My Valentine (BFMV) skrajno pocukrana skupinica, ki cilja na širšo množico. Zaradi emocionalnih besedil so takoj dobili etiketo emocore, tako da še za metalcore niso bili ustrezni.
Valežanski kvartet z najbolj smešnim imenom po štirih letih uspešnega prvenca udarja v drugo. Če je slučajno delovalo, da se BFMV na prvencu še iščejo, so se na Scream Aim Fire vsi dvomi porušili. BFMV delujejo neprimerljivo bolj prepričljivo kot prej. Že otvoritveni komad Scream Aim Fire nam da vedeti, da se fantje zgledujejo po stari šoli thrasha, vendar je godba prilagojena sodobnim razmeram. Tako imamo nekaj kričečih vokalov, večinoma pa prevladuje čisti vokal Matthewa Tucka. Poleg hitrih komadov, kot so Scream Aim Fire, Eye Of The Storm in Last To Know, so na voljo tudi baladno obarvani, kot sta Hearts Burst Into Fire in Say Goodnight, ki sta namenjena dekletom (in nekaterim fantom) s strtim srcem. Seveda skladbice temeljijo na sing along refrenih, kar je tudi primerno za tako MTV grupico. A vendar jim ne smemo tega preveč očitati. Kitarska godba nam ponudi obilo melodičnosti, thrasherske udarnosti in klišejskih prijemov v glam rockerskem stilu. Ja, imamo celo solažice, in to precej domiselne, ki se lepo izmenjujejo. Bobni delujejo dinamično, kar je predvsem posledica produkcije, vendar na splošno spomnijo na 1000 današnjih metalcore bobnarjev, ki malce tolčejo v višjem tempu, nato se "ustavijo" za breakdown, vendar breakdowni ne prevladujejo skozi cel album. Kot zadnji komad se na albumu pojavi No Easy Way Out od Roberta Tepperja (Rocky 4 je res legenda).
Potrebno je še omeniti, da je album produciral Colin Richardson, ki je delo opravil perfektno in je bil boljša izbira kakor Andy Sneap, ki je sodeloval na prejšnjem izdelku. BFMV so s Scream Aim Fire opravili zrelostni preizkus. Upajmo le, da se obdržijo na tem nivoju.

Primož