Da storim še kaj pravice hardcoru, sem se tokrat odločil predstaviti drugi album ameriških Capra, ki sem jih prvič ujel v živo na Fusion Stagu velenjske izdaje MetalDays. Zanimanje ni bilo le okoliščinsko, da bi npr. bil primoran vedriti deževno vreme v šotoru pred odrom, ampak pristno. Spominjam se surove energije na odru in, ne znam opisati, X faktoja (s tem ne mislim XX kromosoma!), ki jih je ločeval od sivega povprečja.

Ustanovljani leta 2016 v Lousiani v ZDA, s prvencem In Transmission iz 2021 četverica črpa navdih iz po mojem mnenju hardcora in modernega metala. Brez namena krasti vrstice Errors, a k boljšemu razumevanju tega bi vseeno v stavku ali dveh povzel prvenec In Transmission: kaotičen in surov hardcore, ki drži tempo slabe pol ure. DIY produkcija z energično agresijo. V nekem smislu Errors kot celota zveni podobno in tudi kot logično nadaljevanje In Transmission, a so po nekaj poslušanjih opazne jasne ločnice med albuma. Errors deluje bolj konsistenten, s čimer mislim, da poslušalec ob poslušanju dobi občutek, da je deset komadov v sorodu in so med sabo povezani. Ne na konceptualen način, ampak soničen in liričen.

Preletel sem lastno reportažo z MetalDays, ker me je zanimalo, kako sem Capro opisal takrat. Prebral sem, da sem jih ožigosal kot »ameriški hardcore band z zelo energično pevko, ki vokalno daje vtis (še bolj) jeznega in bevskajočega Zacka De la Roche, pevca Rage Against The Machine. Kot celota bi band sonično primerjal z Walls Of Jericho in Converge, ki koketirajo s crossover thrashem«. Priznam, da sem kar ponosen na to grobo oceno, predvsem zato, ker se je pri pesmi Human Commodity kot gostja pridružila Candace Puopolo, pevka Walls of Jericho osebno. Nejevernim Tomažem, ki nočejo izgubljati časa s poslušanjem celotnega albuma, priporočam v poslušanje vsaj ta komad – če drugega ne, si poglejte uradni video. Po branju naslovov komadov sem se spomnil, da so poleti igrali tudi takrat še neizdan komad Loser, ki ima (glede na pričakovane okoliščine) kontradiktorno bolj pozitiven zven, kot bi se pričakovalo. Določeni odseki so mi v ušesa priklicali slog Every Time I Die, torej bolj hardcore kot metal in dinamičen tandem žaganja ter breakdownov. V splošnem mi je tekom poslušanja albuma prijala sprememba dinamike, da ni postala glasba monotona in naveličana. Všeč mi je bilo tudi eksperimentiranje z zvokom – hardcore je služil kot skupni imenovalec, ampak specifični komadi so imeli elemente drugih zvrsti, kot npr. thrash, post hardcore, punk rock, groove, crossover. Poslednji komad Nora je po mojem mnenju najbolj eksperimentalen na celotnem albumu, kjer sem slišal elemente post hardcora, shoegaza in celo drona (zdravo, Converge!).

Lirično je Errors precej bolj osebno izpovedni kot prvenec In Transmission. Naslovnica, ki prikazuje davljenje in krvav madež na vratu, daje močan simboličen pomen. Band je ime albuma interpretiral tako na pozitiven kot negativen način. Prvi je zavedanje, da ni nič na tem svetu popolno in tudi ne sme biti, živeti z napakami in postati boljša verzija samih sebe je cilj. Po drugi strani pa se ljudje dostikrat počutimo kot napake in nemočni v okolju, ki je totalno zj*** na vsak pof*** možen način. Temu primerno se besedila ukvarjajo z depresijo, anksioznostjo, občutkom nemoči, manjvrednosti in podobnih duševnih stisk. Naslovi komadov so zgovorni sami po sebi – Tied Up, Trauma Bond, Loser, Human Commodity, Transplant, Obligatory Existence. Odprt dialog o neprijetnih plateh življenja je dokazano terapevtski in ni ga boljšega načina uničevanja bremen kot skozi agresivno glasbo.

Zen filozofi radi ponavljajo, da ni napak, da so le lekcije. Tudi prav. Moje skromno mnenje je, da si lahko dopuščamo napake in jih kot take tudi imenujemo, dokler si jih ne jemljemo preveč k srcu. Navsezadnje, koliko staršev je svojim otrokom že reklo, da so oni njihove najboljše napake, ki jih ne obžalujejo in bi jih brez obotavljanja ponovili, če bi imeli še eno možnost.