Ameriški Dark Disciple so po dolgem času spet prinesli svež vetrc brutalnosti v moja ušesa. Bring on some modern nihilistic brutality! Kaj pa pričakuješ od banda, ki se deklarira kot “world's most dangerous thugs”?
Torej, Dark Disciple so band, ki ga bo vzljubila vsaka oseba, ki kakorkoli sovraži harmonične odnose med ljudmi, mainstream pop glasbo, ki ne mara Jezuščka, ki ima željo, da bi pobila svoje starše, če ne starše, pa vsaj piflarske sošolke, ki ne glede na kaj matematiko vedno pišejo pet. “Umrite, prasci (in prasice)” je sporočilo Mata Sargea, ki ima najboljše vzore za vokal in ki iz dna srca sovraži Monstrosity. Ker pa to ni dovolj, sovraži še vse, kar je povezano z vzorno družbo. Besedila so torej globoko osebno izpovedna in jasna, prednjači seveda Pussy Is The Enemy, kjer nas Sarge opozarja, da se fantje raje igrajte z roko. Pri tem pa seveda kruli v stilu Vital Remains in kriči v stilu starih Dying Fetus. Glasbeno se Dark Disciple giblje v šablonah ameriškega death metala, in sicer zveni kot miks med Dying Fetus in Lividity brez pretiranih blast beatov – skratka, catchy do skrajnosti. Kitarist Rez in basist C res znata spraviti v razpoloženje, ki kar kliče po tem, da ob poslušanju riffov komada Kill Everything – Worship Nothing vzameš puško in postreliš če ne drugega posterje mlajše sestrice, ki še časti boy bande, ne pa Slayer! Bobnar ima najboljši drum solo, kar sem ga slišal, drugače pa svoje sposobnosti skriva predvsem v neusmiljenem mlatenju, kot to dobri stari ameriški death metal šoli pritiče.
Če temu prištejem še super intre (posebej Wet T-Shirt Contest, ki je parodija na raperska srečanja), dobro produkcijo ter najbolj smešen seznam zahval, so Dark Disciple definitivno stvar, ki jo boste vrteli non-stop. Vsaj dokler ga Sarge ne raztrešči!

Ivan