Ime Derek Sherinian je zagotovo dobro poznano vsem ljubiteljem progresivne glasbe. Prej gostujoči glasbenik pri KISS in Alice Cooperju se je uveljavil pri progresivnih kraljih Dream Theater, sodeloval pa je še pri raznih projektih, kot na primer Platypus in Planet X. Inertia je njegova druga solo plošča, pri kateri je sodelovalo veliko znanih imen. Koproducent plošče je znani bobnar Simon Phillips (Toto), ki je tudi odigral vse bobne. Kitare sta odigrala Steve Lukather (Toto) in Zakk Wylde (Ozzy, Black Label Society), basisti pa so sodelovali trije: Tony Franklin, Jimmy Johnson in Tom Kennedy.
Album, na katerem je deset instrumentalnih skladb, se začne z naslovno pesmijo, kjer Steve in Derek kažeta svojo naklonjenost melodiji. Svoje z električno violino, ki zveni skoraj kot še ena solo kitara, doda Jerry Goodman. Frankestein je ena najbolj zanimivih skladb, saj svoj izjemen talent pokažejo prav vsi. Mata Hari ima jazzy začetek, zaznamuje jo tudi zelo lepo Stevovo soliranje. Najbolj udaren komad je Evel Knievel s tipičnimi Zakkovimi riffi, svoje pa z zelo zanimivimi solažami doda še Derek. La Pera Loca je kombinacija jazza in trših kitar. V Goodbye Porkpie Hat je čutiti zelo bluesy ozračje, medtem ko v Astroglide, kjer pride Derekovo soliranje zelo do izraza, uporabljajo le klaviature, bobne in električno violino. What A Shame se začne in konča zelo umirjeno, v sredini pa je zelo udaren del, kjer solirata Steve in Derek. Je pa to edina pesem, kjer igrata oba kitarista; Zakk vmes odigra zanimiv akustični solo. Plošča se konča z Rhapsody In Black, kjer je opaziti dosti eksperimentiranja.
Vsekakor je to izdelek, ki bo našel prostor v zbirki vseh, ki poslušajo vse kar ima kakršnokoli povezavo z Dream Theater. Pa tudi ostali ljubitelji progresive mu bodo zelo radi prisluhnili. Kar me moti pri tem albumu je, da imajo kitare nekako večjo težo od klaviatur, so bolj opazne in bolj v ospredju. Ker je to solo album klaviaturista, bi pričakoval obratno.

Matjaž

Album je prispevala založba Panika Records.