Ektomorf se vračajo! Nova plošča, močnejši zvok, nekaj novejših prijemov, ki pa jih bodo najverjetneje opazili samo najbolj zagreti fani te madžarske zasedbe. Vseeno ne gre za slabo ploščo, vidijo se nekakšne finese, ki jih je treba osvetliti, da bi moč te plošče jasneje žarela.
Najprej boste opazili miks Tua Madsena (The Haunted, Mnemic, Aborted, Sick Of It All), ki je zvokovno naredil najboljše možno. Kitare so resnično masivne, bass in boben pa zelo močna. Kitare Zsoltana Farkasa in Tamasa Schrotnerja so močne, jasne in se gibljejo predvsem po riffovski šoli zgodnjih Slipknot in Soulfly, kakršne primerjave z Machine Head več ni moč zaslediti. Csaba tolče po bassu kot Paul Gray v najboljših dnevih in skupaj s Jozsefom Szakacsem čakata, da se bo udrl oder pod njimi; Tue je res izvlekel vse najboljše iz enega masivnega seta bobnov. To je močan zvok! Zsoltanova jeza nad zatiranjem in obljube dokončne zmage se odlično kažejo v vokalu. Res je razvil svoj ton in brez kakršnega koli pačenja s pomočjo efektov, Ektomorf dosežejo brutalnost in energičnost svojih vzornikov. Kitarski riffi so enostavni, a učinkoviti, še posebej pa moč izdelka pride do izraza ob tipični strukturi komadov, ki znova spominja na Roadrunner bande. Stvar je res užitek – prvič!
Kaj je problem te plošče? Kitarski riffi ves čas ostajajo v neki osnovi isti. Vse zveni kot riffi, ki ste jih že slišali milijonkrat konec devetdesetih let pri Slipknot, Fear Factory, Soulfly. Izjema je pesem Who Can I Trust (Prayer), kjer prevladuje melos, ki ga lepo prikažejo akustični inštrumenti. Solo je odličen in lahko bi še ostale riffe popestrili s tem. Pri ostalih pesmih se stvar skuša rešiti s sampli, ki spominjajo na pesmi z Bližnjega vzhoda, morda tudi iz romskega okolja, ampak se vedno pojavlja v majhnem deležu in sčasoma zbledi. Zamislite si, kako bi lahko udarni val v obliki pesmi I'm Against bil bolj učinkovit, če bi bili sampli v pesmi še večkrat izkoriščeni. Problem se kaže tudi pri ritem sekciji. Bobnar bi moral pozorno študirati Machine Head, Biohazard, Soulfly, Slipknot in bi videl, da ta »okameneli« beat ne prinaša veliko k dinamiki, čeprav ima Joszef nekaj trikov v rokavu (We Rise).
V celoti tole ni slaba stvar, pa tudi priredba Prodigy, Fuel My Fire, ni slaba izbira. Poslušanje te plošče ne bo nikogar pustilo pri miru, ampak kaj, ko obstaja toliko drugih skupin, ki to počnejo bolje. Če bi Ektomorf le odkrili tiste karakteristike v sebi, ki bi jih lahko dobro prenesli v glasbo/besedila in bi se s tem dvignili nad podvprečje. Takrat bi res bili »izobčenci« današnje scene, a to bi jim prineslo le dobre stvari.

Ivan