Obstajajo kraji, kjer ne boste videli sijati sonca. Taki kraji so preprosto preveč bogokletni, mrtvi, morbidni in s prezenco nekoga ali nečesa, na kogar si sonce ne drzne posijati. Tak kraj je tudi grobnica, v kateri ustvarjajo Excuse For Pain. Locirana je nekje v Zagrebu na Hrvaškem, ampak nikjer ne piše, kje se nahaja, da se ne bi napotili tja. Pa je prišel glas iz tega grozljivega mesta. Predhodnik tiste manifestacije, ki bo zapečatila usodo človeštvu. Delu se reče Designed For Grinding.
Nisem mogel mimo takega uvoda, saj mi Excuse For Pain takoj prikličejo podobe tistega, kar je nekoč predstavljal death metal. Predstavljajte si temačno atmosfero, katero je recimo nekoč znal odlično uprizoriti artist Chris Moyen. Zvok, ki kar kliče k obujanju podob iz Romerovih filmov, glas, ki bi bil v ponos Dougu Bradleyu ali horror legendi Vincentu Pricu in glasba, ob kateri bi fanatiki, ki so videli rojstvo death metala, doživljali orgazem do onemoglosti. Če samo pomislim, da je 10 pesmi dolg demo posnet v prostoru za vaje, kvaliteta pa dosega bogokletna nebesa, sem toliko bolj zadovoljen. Tole je izdelek, ustvarjen s popolno strastjo, ki kar kliče k ritualom obujanja "of the ancients ones".
Besedil ni, saj taka groza ne sme biti zapisana, jih boste pa razumeli in ob njih trepetali. Glas Kristiana Kneževića je izredno morbiden in njega kruljenje spominja na zlate čase Masse Bromberga (ex-Hypocrisy) – brez neumne izgovorjave angleščine – ali pa recimo na prve posnetke Adramelech in Incantation. Je hkrati brutalen in enoličen, a enoličnost se izkaže kot prednost, saj ustvarja že skoraj hipnotično stanje, ki ga recimo odlično opiše Lovecraft v delu "Call Of Chtulhu" – grozljiv ritual, ki obuja Nekaj, česar ne bi smelo biti. Vendar so melodije tiste, ki spravljajo živce čez meje človeške vzdržnosti v temo, kjer Razum ne pomeni nič. Nič! Tomislav Pozaić, ki se je že uril v blasfemični black metal zasedbi Deaf Auditorium, je tukaj usmeril vse sile nekrokreacije v death metal zgodnjih devetdesetih in vidi se, da mu geografske razlike ne pomenijo nič – s svojimi prsti prikliče vse žive death metal zvoke: od Floride do Anglije, čez Morje groze do Nemčije in potem še do temne Švedske. Solaž ni, so pa riffi takšni, kot bi rezala britev skozi meso. Doug Bradley would say: "Listen to the sound of the razors through Flesh". Reminiscence na Morbid Angel, Suffocation, Gorerotted, Unleashed itd. vzbuja tudi vseprisotni bas Marka Luburića, ki tvori izredno dobro podlago tistim britvam. Trga meso in dušo na koščke. Pravi pekel pa ustvarja Dario Radovec, katerega odlike so točnost in dinamika. Tip je kot stroj in je točno preštudiral obrede nekromancerjev, starejših kot led, ki obkroža človeško srce. Dario se ne brani različnih ritmov in se učinkovito izogiba klišejem. Njegov boben je popoln peklenski stroj, gigantski kot mesto R'Lyeh in udaren kot vse legije, ki jih opisujejo v Bibliji.
Za tiste, ki preživite poslušanje, bo ogled rituala z imenom Wrapped In Plastic pribil zadnji žebelj v vašo krsto. Obstaja samo en izgovor za bolečino in ta vas bo zmlel. Pojdite skozi Vrata na www.myspace.com/excuseforpain. Behold the Earth ... a Garden of Flesh ...

Ivan