Še ena pozabljena ljubezen, na katero me je življenje spomnilo na letošnjem Tolminatorju. Mesece po Tolminu imam še vedno pred očmi izjemno energijo, ki jo je ustvaril band na odru. Izkušnje naredijo svoje oziroma dosti je že kilometrov na teh gumah, bi rekli Avstrijci. Po eni strani me je sram, da sem nekako po norem živem snidenju z njimi na Wacknu 2008, kjer sem bil too drunk to stand (slaba šala na njihovo priredbo komada Too Drunk To Fuck od Dead Kennedys) meni nič tebi nič, popolnoma pozabil na njih.

Arhetipovski thrasherski riffi so mi bili, čeprav sem album poslušal prvič, od nekod znani. Tisti občutek, ko srečaš nekoga in ti je znan, a ne veš točno od kod … Dvorezen meč, ampak – brez »kopiranja« oziroma »poklona« železnim (pod)žanrskim pravilom pač ne gre. Navsezadnje, vsak žanr je definiran s kolektivom dotičnih riffov. Pod črto, Sabini in ekipi snamem klobuk, da so v zavidljivi štiridesetletni karieri še vedno sposobni pridelati kaj tako brezčasnega. Tektonski štirje bi morali res razmisliti, da v klub sprejmejo petega člana, saj se Holy Moses lahko, legitimno, čisto enakovredno kosa z vsem, kar so svetu ponudili Kreator, Sodom, Destruction ter Tankard. V naslednjih vrsticah ponujam naključne občutke in misli ob večkratnem poslušanju Invisible Queen. Kot zanimivost, nekatere pesmi so bile posnete dvakrat, a z različnimi (vokalnimi) gosti. Glej ga zlomka, Leief Jensen, bivši pevec banda moje mladosti, Dew Scented, je posodil glas v priredbi Outcasts.

Omenjeni komad Outcasts se, neodvisno od vokala, odpre z umazamim riffom, ki bi ga na kulinaričen način opisal nekako tako: sem natakar v restavraciji s petimi Michelinovimi zvezdami. Med naglico mi med strežbo pade na tla elitna veganska pojedina iz ogroženih rastlinskih vrst, začinjena z grenkimi solzami sirot. Poberem padel hod, mastno pljunem nanj, ga po southparkovsko obdelam ter ga nesem do sestradane jare gospode, ki nestrpno čaka na ekskluziven obrok ter jim ga zalučam naravnost v obraz. Surovo, neotesano, vulgarno – tako se začne (kot tudi konča) aktualen Holy Moses izdelek. Kar manjka, je le še thrasherska naslovnica albuma, kjer je band, tipično, po šegi in navadi, slikan pred kakšno umazano garažo, na smetišču ali ulici dvomljivega ugleda.

Ker, podobno kot Dante od vse zalege najbolj preziram izdajalce vseh vrst in sodijo v najgloblji krog pekla, mi je bil na albumu najbolj blizu komad Cult Of The Machine. Naključje ali ne, za komad so posneli videospot, kar nakazuje, da je morda eden izmed »hitov?« Za nameček pa je video posnet na smetišču oziroma nekem odpadu za avtomobile. Kako predvidljivo oziroma profesionalno od mene, da se »spoznam« na (pod)zvrst! Mimogrede, video sem si prvič ogledal šele po zgornji izjavi o sliki banda na odpadu ali garaži. Psihopatsko kričanje »Kill them, kill them, kill them! Fight the traitors!« pač nima konkurence. Besedo »traitors« je prepoznala starejša hčerka ter povprašala, če gre za istoimenski komad Misrey Index, ki je soundtrack ene izmed iger z očkom, kjer brezglavo norimo po dnevni sobi? »Crypta tete in Misery Index strici pojejo le »Traitors«, ta teta pa »Kill the traitors«, ali so ti ljudje vsi prijatelji, da ne marajo izdajalcev?« so razmišljali otroški možgani. Mar mi je, kaj si mislite, sem ponosen očka; ne pozna povprečni prvošolček metal bandov, ki prezirajo izdajalce. V ožbejskem stilu bom pokomentiral še istoimenski komad Invisible Queen. Plagiat ali thrasherski poklon intru albuma Into the Abyss od Hypocrisy? Sabinin krik pogube bi zagotovo pasal v brezno. Depersonalized pa me je tako zelo spominjal na toliko thrash komadov različnih bandov, a na tem mestu iskreno ne znam priklicati niti enega primera – to čast prepuščam vam, dragi thrash strokovnjaki, ki prebirate te vrstice.

Sabine je nekje na medmrežju letos izjavila, da noče ostati v spominu kot thrash babica in je bil zato verjetno to njihov zadnji album. Brez skrbi Sabine, Invisible Queen premore več energije kot večina mojih dolgočasnih sodelavcev v zgodnjih tridesetih, ki samo tarnajo, kako težko je življenje. Ta izjava z babico me je navdahnila za nov Holy Moses album, ki se lahko posname v domu za ostarele čez dvajset let: Incontinent Queen.