From All Purity je sicer že peti studijski izdelek ameriške četverice Indian, vendar jim do te izdaje nisem uspel posvetiti posebne pozornosti, tako da mi je njihova preteklost bolj ali manj neznana. Plošček sem si zavrtel v pričakovanju »lahkotnejšega« sludgea z alter rock pridihom (v stilu Baroness idr.) in bil v trenutku nokavtiran, saj sem prejel kvečjemu sludgevsko antitezo tega, kar znotraj žanra predstavljajo prej omenjeni Baroness.
Sludge, ki ga izvajajo Indian, je namreč izrazito doomersko orientiran, obarvan s črnino black metala in poln hrupnih noise primesi. Zlasti izstopajoč je skorajda nenavadno visok vokal za tovrstno žanrsko mešanico, pri katerem poslušalec dobi občutek, da posluša nekakšno upočasnjeno različico kričanja Blakea Judda (Nachtmystium, Hate Meditation). V celoti gledano je zvok albuma umazan, hrupen in iritirajoč, in to v najboljšem možnem pomenu teh treh pridevnikov. Toda to je na žalost tudi vse, kar Indian na From All Purity ponujajo: estetsko dovršenost in vsebinsko praznost. Na albumu najdemo kvečjemu dvajset minut materiala za resen glasbeni izdelek, ki pa ga Indian raztegnejo na štirideset minut. Slednje me niti ne preseneča, saj je znotraj metalske scene moč opaziti trend, da želijo založbe (pa tudi izvajalci sami) za vsako ceno izdajati dolgometražne izdelke, ker EP-ji preprosto niso tako »tržno zanimivi« (razen morda za die-hard zbiratelje). Scena na splošno preferira LP izdaje in posledica tega je poplava dolgočasnih in razvlečenih albumov, ki bi lahko sicer bili odlični EP-ji. Ampak pustimo to problematiko za kdaj drugič. Skratka, From All Purity deluje kot skupek šestih introv v skladbe, ki se nikoli prav zares ne razvijejo, temveč se vrtijo v nekakšnem razpotegnjenem začaranem krogu uvoda. To, kar je v estetskem smislu pozitivno iritirajočega, se tako kaj kmalu sprevrže v nezaželeno najedanje poslušalcu (npr. komad Clarify). Toda potem vendarle napoči čas za zadnji komad albuma, Disambiguation, ki ponudi najboljše ideje na ploščku, toda kaj, ko jih (sadistični) Indian, ki so se do tega trenutka izkazali kot mojstri razvlečevanja, ne znajo izkoristiti in iz njih potegniti maksimuma(?!). Komad se tako konča kot polovična realizacija vsebovanih idej in potencialov, torej kot nekaj, česar od Indian po vsem prikazanem res ne bi pričakovali.
Na tem mestu se zato sprašujem, če morebiti album From All Purity namerno jezi poslušalca do te mere, da na koncu besno ugasne plošček, ki prinaša zgolj zvrhan koš praznih obljub. From All Purity (oziroma »FAP«) tako predstavlja nekakšno maratonsko predigro brez vrhunca, ki te namesto uresničitve slednjega raje močno brcne v mednožje. Skratka, zgolj za mazohiste.