S pisanjem tokratne kolumne sem imel kar nekaj težav, v času od slovesa od Paranoidove ekipe piscev do sedaj so že odreveneli prsti in zarjaveli možganci. Prvotne ideje o filozofsko–socialnokritičnih diskusijah sem opustil, saj domnevam, da bralci na to platformo ne zahajajo, da bi poslušali gostilniško jamranje. Raje se bom lotil razglabljanja o konkretnih stvareh, zato sem si izbral v preteklem letu izdano ploščo The Crimson Temple grške skupine Varathon, jo preposlušal in sklenil povedati nekaj besed o njej.

Varathron so skupina, ki obstaja že prav toliko let kot avtor prispevka, ter so konec 80-ih skupaj s sonarodnjaki Rotting Christ, Necromantia, Thou Art Lord, Zemial in drugimi oblikovali značilni zvok grškega black metala. Za razliko od Rotting Christ ali Septicflesh, ki jim je uspel relativen komercialen preboj ter smo jih dokaj pogosto videli koncertirati tudi po naših domačih dvoranah in festivalih, so Varathron ostali nekoliko v ozadju, podzemlju. Pa upravičeno? Medtem ko lahko rečemo, da se pri že omenjenih Rotting Christ in Septicflesh že kaže suša v vodnjaku idej in samoreferenčno recikliranje skozi zadnje par albumov, Varathron še vedno in vedno bolj zvenijo energično in sveže.

Black metal, ki se zgleduje prav toliko po Bathory (skladba Constellation of the Archons) kot po tradicionalnem heavy metalu in tevtonskem thrashu (na Immortalis Regnum Diaboli), ima večinoma up-beat himničen ritem, odlikujejo pa ga značilne melodične lead pasaže. Te so najmočnejši element albuma, skladbe so izvrstno sestavljene, v vsako je vkomponirana melodija, ki se začrviči v uho in poskrbi, da bo »Škrlatni tempelj« odzvanjal še tudi po tem, ko se plašček v radiu odvrti do konca. Klaviature so pri Varathron v preteklosti igrale pomembno vlogo in bile v nekaterih primerih gonilni instrument skladb (The World Through Ancient Eyes), tokrat pa so uporabljene bolj za atmosferične poudarke. Novost pa so elementi tradicionalne grške folk glasbe, ki začinjajo celoten album in mu dajejo pridih antičnosti in avtentičnosti. Če me sluh ne vara, so uporabljena fizična tradicionalna glasbila, od dud, klarineta do citer, kar me spomni na njihove someščane Villagers of Joaninna City, in ni vrag, da niso imeli fantje kaj prstov vmes. Razdvojevalni pri Varathron so morda v ospredje potisnjeni, srednje raskavi in razločni vokali, ki pa se z izjemo refrenov ne vklaplajo najbolj v glasbeno podlago, pač pa so bližje jezni pripovedni besedi. Tematsko in lirično album ne ponuja kakšne eksistencialistične osebnostne izkušnje ali gnostične razsvetlitve, temveč se drži običajne (stereotipne) teme in zla, ki pa je postrežena z ravno prav samozavestne drže in glasbene kakovosti za prijetno peklensko doživetje.

Varathron ne razširjajo glasbenih meja black metala, pač pa postrežejo s še eno okusno ploščo po preizkušenem receptu, ki preprosto »seka«. Strici še vedno pridno koncertirajo naokrog, zato upam, da bomo njihove viže lahko kdaj v prihodnosti poslušali in videli tudi kje v domačih klubih, če ne, se bo pa treba odpraviti na potovanje v Nemčijo.

Ekipi in bralcem Paranoida želim veliko uspeha in dobre muzike!