Jeff Loomis je kitarski mojster »par excellence«. Konec davnega leta 1987 je takrat šestnajstletni mladenič stopil v studio, kjer je sedel Dave Mustaine, se samozavestno predstavil ter dodal, da je prišel na avdicijo. Band je zapustil Chris Poland, Megadeth so iskali novega kitarista. Starosti ni omenjal, odigral je komade, Mustaine mu je rekel, da je delo opravil z odliko. Ko je mladi Loomis obelodanil svoja rosna leta, ga je Dave seveda odslovil, a Jeffove sanje se tu niso končale. Čez manj kot štiri leta je Lenny Ruthledge odšel iz Sancutary, zamenjal pa ga je nihče drug kot Jeff Loomis. Band je pod imenom Sanctuary vztrajal le nekaj mesecev, nato pa so se preimenovali v metalsko artilerijo, ki je v devetdesetih, predvsem pa v začetku (in do polovice) novega tisočletja dokončno osvojila globalni metalski svet. Nevermore.
Jeff je v Nevermore sproduciral zavidljivo število ultra riffov, ki so vplivali na marsikoga (Politics Of Ecstasy iz 1996 je bila prelomna), njihova pot pa se je žal razšla manj kot pred dvema letoma. Jeff je medtem že zašel v instrumentalne vode, kjer se je sicer vedno počutil domače. Vedno je oboževal kitarske bogove, ki so v osemdesetih kraljevali pri znani shred založbi Shrapnel Records (Friedman, Becker, Chastain, MacAlpine itd.). Leta 2008 je posnel prvo ploščo, imenovano Zero Order Phase. Mednarodno odlično sprejeta kreacija mu je dala zagon, vmes je opravil na stotine kitarskih klinik ter se odločil napisati novo. Ploščo, kakopak.
Plains Of Oblivion vozi v dveh prestavah višje od predhodnika. V kreativnemu, inovativnemu, strukturalnemu, aranžiranemu, torej celostnemu smislu. Jeff je neusahljiva zakladnica izvenzemeljskih riffov, ki jih tudi tu servira kot po tekočem traku. Mojstrovine Mercurial, The Ultimatum, Continuum Drift govorijo same zase, Loomisu pa so se na plošči pridružili nekateri njegovi osebni (prej omenjeni) heroji: legendarni Marty Friedman (Cacophony, Megadeth itd.), Tony MacAlpine (solo, Steve Vai band itd.), Chris Poland (Megadeth), Ihsahn (Emperor, Ihsahn, Peccatum), ki so plošči definitivno dodali svoj pečat in jo nadgradili vsaj za še eno stopničko. Tu je Christine Rhoades, ki je back vokale prispevala na Dreaming Neon Black (Nevermore, 1999), na Plains Of Oblivion pa odpoje dva odlična komada, Tragedy and Harmony in Chosen Time, seveda vokalno vodilno. Odlična interpretacija.
Jeff Loomis je kitarski heroj nove dobe. Kar so njegovi predhodniki pomenili za generacijo prihajajočih metal kitarisov v osemdesetih, pomeni on za današnjo. Izvirnost, inovativnost, tehnika in smiselnost strukturiranja, združena z neskončno metalsko dušo so vrline, ki prinašajo »force majeure« kitarista, ki zagotovo ni rekel zadnje. Glasbene in življenjske besede. 1A izdelek.