Zgodba nizozemskih KhaoZ se je pričela konec leta 2008, ko so se člani in bivši člani bandov Sinister, Pleurisy, The Embodiment, Houwitser in Dead Head odločili združiti moči in skupaj ustvarjati death metal stare šole. Kmalu po združitvi so nato že kar v januarju 2009 nastali prvi posnetki, aprila 2010 pa je band izdal prvi studijski posnetek, EP z naslovom Twist The Knife a Little Deeper. S petimi izdanimi pesmimi ter koncertno zgodovino v ostalih, nekoliko prominentnejših bendih v žepu so si delili oder z velikimi imeni podzemlja ekstremne glasbe kot so Sinister, Rotting Christ, Severe Torture in celo Immolation. Po zamenjavi založbe je nato sledilo snemanja prvega studijskega albuma Salvation Through Bloodshed, ki je bil objavljen novembra lani.
Na njem se nahaja enajst pesmi, deset klasičnih in ena instrumentalna. When Daylight Fades, ki ne stoji na začetku albuma, temveč ga deli na dva dela, ima poleg centralne pozicije na albumu tudi stilsko gledano posebno vlogo, saj bi jo človek prej pričakoval na kakšnem black metal albumu. Sedaj me lahko kakšen (boljši) poznavalec death metal scene ali zgoraj navedenih bandov Pleurisy, The Embodiment, Houwitser in Dead Head popravi, da to ni res, da instrumentalne pesmi, ki temeljijo na veselih srednjeveških ritmih akustične kitare, pogosto najdemo tudi v dotičnem žanru. Če je temu resnično tako, se opravičujem za svojo nevednost, toda death metal stare šole v slogu Cannibal Corpse, Morbid Angel, Obituary, Deicide, Carcass ter Sinister, od katerih sta mi površno znana le albuma Cross The Styx ter Diabolical Summoning, pač ne zveni tako. Posledično to pomeni ... Hm, dejansko ne znam povedati, kaj bi naj ta skorajda devetdesetsekundni intermezzo resnično pomenil ali predstavljal. Žigosanje z oznako mašilo bi bilo preenostavno, saj je pesem res čudovita. Pogled na zadnjo naslovnico, kjer je naveden seznam pesmi pa izda, da gre za zadnjo pesem prvega dela (Side One) albuma oziroma plošče, ki jo po tej pesmi obrnemo in nadaljujemo s poslušanjem drugega dela (Side Two).
Seveda pa ta premor, ki je potreben za obračanje plošče, na zgoščenki izvisi, zaradi česar pride do malce drugačnega preloma med obema deloma, ki se sicer sploh ne razlikujeta. Preostalih deset komadov se v srednjem tempu, v stilu Obituary, drži korenin death metala. Zanje ne morem trditi, da so slabi, vendar obratno tudi ne, da bi bili pretirano presenečenje. Osebno bi si želel, da bi bili podobni instrumentalni skladbi, za katero sem zgoraj namerno porabil cel odstavek. Če bi temu bilo tako, potem bi cel album resnično izražal neko svežino ter novost za sceno, tako pa bo Salvation Through Bloodshed izkušenemu poslušalcu, ki je že »vse« slišal in je že »vsega« vajen, glasbeni izziv predstavljal le relativno kratek čas. Salvation Through Bloodshed enostavno manjka kakšen bolj izrazit riff, bolj markanten zvok, morda več agresije, morda več melodike ... Pač nečesa, kar bi ga rešilo medlosti ter ga potegnilo iz mlačnega povprečja.
Morda pa je band le nekoliko preveč stavil na »posebnost« dvojnega vokala in pri tem pozabil na vse ostalo. Pri KhaoZ namreč pojeta/krulita dva vokalista s povsem različnim vokalom. Na eni strani je tipičen death metal growl, ki se akustično izredno približa Piotru »Petru« Wiwczareku (Vader), na drugi strani pa nekakšna mešanica black/thrash vokala, ki je potrebna izredne potrpežljivosti.
Edina stvar, ki bi lahko izboljšala mnenje o Salvation Through Bloodshed ter o bandu KhaoZ na splošno, je igranje v živo. Že večkrat se je namreč izkazalo, da plošček v predvajalniku ni kos temu, česar zmore iznajdljiv tehnik za mešalno mizo. Konec koncev tudi veliki Obituary na studijskih izdelkih zvenijo popolnoma drugače kot v živo.