Living Gate je nova klasična/brutal/old school death metal zasedba, v kateri delujejo stari metalski mački. To so Aaron Rieseberg (YOB), Lennart Bossu (Oathbreaker, Amenra), Wim Coppers (Oathbreaker, Wiegedood) in Levy Seynaeve (Amenra, Wiegedood). Fantje, ki sicer delujejo v znanih black oziroma doom metal skupinah, so se odločili za ustanovitev klasičnega death metal projekta, ki je pretekli mesec debitiral pri Relapse Records z EP-jem Deathlust. Promocijsko besedilo ob koncu opozarja, da je glasba priporočljiva za poslušalce bandov Suffocation, Morbid Angel in Cannibal Corpse.

In prav slednje največkrat slišim v 17 minutah recenzirane kratke izdaje. Skozi pet komadov, ki trajajo nekje od dveh do dobrih štirih minut, se fantje predstavijo v najboljši možni luči. Izjemno klasično kruleč vokal in hitre kitare že v prvem komadu The Delusion of Consciousness jasno in glasno pokažejo, kaj je to klasični death metal. Sicer tehničen in hiter, a brez olepšav. Komaj razumljiv vokal, surovi bobni potisnjeni malenkost v ozadje, kitare pa hitre in tekoče. Trditi, da kateri izmed komadov posebej izstopa, ni možno, saj so vsi prav enako močni in se res držijo načel zvrsti, na katero fantje prisegajo. Zadnji, ki so ga poimenovali kar po sebi, je morda s strani kitar malenkost bolj umirjen, a to nadomestijo bobni. V tem komadu se pojavita tudi bolj kričeč vokal in kitarska solaža. Glede na to, da gre za najdaljšo stvaritev izdaje, je to tudi pričakovano. Zasedba se je odločila celo za skoraj atmosferični zaključek, ki je morda spomin na bande, v katerih primarno delujejo, in odličen zaključek.

Deathlust je kratka, a močna izdaja, ki kliče po lomljenju rok, nog in v prvi vrsti ventilatorskega lomljenja vratu. Vsekakor upam, da fantov uspeh skupin, v katerih sicer delujejo, ne bo oviral pri morebitni izdaji dolgometražnega albuma in postavitvi tega projekta na oder.