Luca Turilli je odmor med izdajanjem albumov Rhapsody znova izkoristil za solo izlet in s tem ohranja tradicijo izdajanja albumov pod njegovim imenom na vsaka štiri leta. S prvima dvema Luca ni bil daleč od bombastičnega simfoničnega metala matične zasedbe, tu pa je le zaslediti določen odmik od Rhapsody, kar pa ne pomeni tudi odmika od žanra, ki mu pripada; pa pustimo zdaj ob strani vse njegove (ne)mogoče izpeljanke, ki so si jih izmišljevali praktično z vsako izdajo.
Luca torej ostaja zvest simfoniki, končni rezultat pa je le izpadel malo drugače, kot je bilo to primer v preteklosti; pri njemu ali njegovi matični zasedbi. Videti je, da je na albumu izdatneje poudaril vrednost atmosfere in pesmi ne temeljijo na njegovih kitarskih sposobnostih, pri komponiranju je dal prednost pomenu pesmi kot uravnoteženi, kompaktno delujoči enoti. S simfoniko v glasbi ohranja prepoznavno pompoznost, a sama izvedba orkestracije in atmosfera gresta tu bolj v smer soundtrackov, filmske glasbe in sta mirnejše narave kot pri Rhapsody. Posledica tega pa so manjše variacije različnih vrst skladb, ki ne pokrivajo več čisto vsega od zelo umirjenih balad do furioznih bombastičnih divjanj, ampak so bolj usmerjene v epsko obarvani srednji tempo. Manjšim spremembam navkljub za poslušalca največje presenečenje pride na vokalnem področju, kjer si Olaf Hayer tu deli vodilno vlogo z žensko vokalistko Bridget Fogle. S tem je nekoliko manjša dinamika na instrumentalnem delu kompenzirana z večjo na vokalnem z dueli med njima in solo izvedbami obeh vokalistov, kjer se Bridget izkaže tako z opernim kot z rockerskim načinom petja.
Vsekakor je vzpodbudno, da Luca na The Infinite Wonders Of Creation ne sledi slepo Rhapsody, ampak da simfonični metal predstavi na vsaj malo drugačen način.

Matjaž