Nova založba, nova postava, a kljub temu velika večina stvari na enajsti Megadeth plošči ostaja nespremenjenih. Kar je povečini dobro, kot je dobro tudi delo, ki ga je za United Abominations opravil Dave Mustaine s svojimi novimi kolaboranti, Glenom Droverjem na kitari, Jamesom Lomenzo na bassu in bobnarjem Shawnom Droverjem.
Oh, kako tipično Megadeth je tole! Mustaine spet pljuva po sistemu, glavna tarča so tokrat Združeni narodi. Glasba na tem albumu je tako značilna za Megadeth, da so določeni deli prav predvidljivi. Brez skrbi, Mustaine spet značilno izpelje vokalne linije s svojim zadirčnim vokalom, kitarsko delo je melodično, v srednjem tempu, kakršnega Megadeth prakticirajo na zadnjih ploščah, s hitrimi solo deli stare šole, na katerih Mustaine in Drover pogosto udarita kar duel. Ljubitelje trše plati Megadeth utegne zmotiti bobnanje, ki se spretno izmika agresiji in zgolj služi za diktiranje ritma.
Nič novega ne bom povedal, če napišem, da si Mustaine pri svojem ustvarjanju dovoli kakšen element ponovno uporabiti. Tokrat je poleg drobcev, sposojenih s prejšnjih albumov na komadu À Tout Le Monde (originalno izdan na albumu Youthanasia) posnel duet s Cristino Scabbia (Lacuna Coil). Sicer posrečenemu duetu bi bolj kot sredina plošče in forsiranje za potencialni hit ustrezalo mesto bonus komada. Pod producentsko delo tega albuma se je podpisal Mustaine sam, držal pa se je že ustaljene prakse Megadeth zvoka. Verjetno nisem edini, ki se sprašuje, če ne bi tej plošči pristajala nekoliko masivnejša in agresivnejša produkcija.
United Abominations je nadaljevanje tistega, kar smo slišali na The World Needs A Hero in The System Has Failed, z deli, ki spominjajo na Countdown To Extinction ali celo Rust In Peace. Album do konca ne izgublja na kvaliteti, kot je temu tako na marsikateremu albumu Megadeth. Nedvomno najboljše, kar so v zadnjem desetletju objavili, nekaj izdelkov iz starejšega Megadeth obdobja pa za enkrat še vedno ostaja neponovljivih. Do odlike ne manjka prav veliko.

Matija