Monarque je kanadska zasedba, ki poznavalcem t.i. quebeške black metal scene zagotovo ni tuja. Csejthe, Sombres Forêts, Neige et Noirceur in Gris so morda najbolj prepoznavne skupine med številnimi drugimi, navsezadnje bi se spodobilo omeniti še Forteresse, katerih ravno leta 2005 izdan prvenec Metal Noir Québecois je imensko zaznamoval black metal sceno frankofonskega področja Kanade. Poglavitna značilnost scene je torej skoraj izključna raba francoščine, pri čemer se Monarque držijo tega načela že od samega začetka. Sestava zasedbe se od ustanovitve prav tako ni spreminjala, saj imata Monarque in Bardunor poleg še kar nekaj drugih projektov, s katerimi raziskujeta druge podzvrsti black metala; na primer Monarqov ambientalni black metal projekt Déliquescence ali Bardunorjev black/folk metal projekt Hiverna.
Tretji studijski album glede na visoka pričakovanja, ki jih je zasedba zastavila s prvencem Fier Hérétique (2007) in še višja z njegovim naslednikom Ad Nauseam (2009), ne razočara – odvisno od tega, kateri od omenjenih dveh je komu ljubši. Lys Noir ne doseže utesnjenega, a bolj sproščenega vzdušja prvenca, je zato hitrejši in bolj melodičen, vendar mu manjka udarnosti, ki bi jo človek upravičeno pričakoval v primerjavi z Ad Nauseam, ki je hiter in po večini brezkompromisen, surov black metal. Skoraj 40-minutni Lys Noir sestavlja šest avtorskih komadov in priredbo razpadle quebeške zasedbe Frozen Shadows (Au Seuil Des Ténèbres). Vsebuje manj uvodnih in prehodnih posnetkov že na meji z uvodno glasbo iz kakšne starejše grozljivke, kakršna je na primer v intru Ces Charognes Eparses na prvencu. Minimalna klaviaturska spremljava na srečo ni vseprisotna, tako da se laže loči med komadi, ki pa so si že sami po sebi zelo različni. Vse to je morda posledica dejstva, da tokrat za vse aranžmaje ni poskrbel Monarque sam, temveč sta nekaj svojega k njegovi glasbi prispevala Bardunor na bobnih in Atheos na kitari. Da je pri snovanju ploščka sodeloval tudi član iz Csejthe (Bardunor), se sliši predvsem zaradi orgel, ki že v prvem komadu L'Appel De La Nuit še bolj počrnijo vzdušje. Največji odklon od pričakovanj predstavlja spevnejši in najsvetlejši komad na ploščku La Quintessence Du Mal, medtem ko se starejšega materiala še najbolj oklepa Vigor Mortis, ki je sicer izšel že na lanskem istoimenskem EP-ju skupaj s priredbo Deathcrush banda Mayhem, saj je poln bolj razgibanih in »groovy« bobnov, hitrejših kitarskih prehodov in več vokalnih linij, celo nekaj maničnega smeha. Lys Noir na površinski ravni posrečeno povezuje govor v francoščini iz nekega filma (žal ne vem, katerega), saj se pojavlja na začetku ali koncu vsakega drugega oz. tretjega komada. Vmesni instrumental Solitude vsaj na začetku zaradi podganjih glasov takoj spomni na švedske IXXI, vendar se nato razvije v nekakšno žalostinko, ki pomaga priredbo umestiti na plošček tako, da ne moti toka in povezanosti med ostalimi komadi.
Na ploščku je tudi kakšen komad, ki ga lahko brez slabe vesti preskočite, na primer Mes Condoléances, saj band s ponavljanjem istega riffa milo rečeno pretirava, po drugi strani pa ravno ta repetativnost s svojo monotonijo ustvarja nekakšen občutek brezčasja in otopelosti. Če na kratko povzamem svoje misli; Lys Noir lahko torej sprejme vsak po svoje, glede na lastne preference in poznavanje starejših izdaj. Vsekakor pa je nekaj za vse, ki se najdejo v zadnji plati banda Csejthe.