Motörhead so najboljši rock 'n' roll blues, ki se je kadarkoli in kjerkoli igral. Stric (vseh nas) Lemmy Kilmister poseduje licenco za ubijanje z omenjenim stilom glasbe. Rock 'n' roll polovica odraža divji duh, trdna tla pod nogami, izražanje brez strahu, blues pa svobodo in čutečo stran.
Po neustavljivem nizanju albumov s precej podobno vsebino, je moje zanimanje za Motörhead malce splahnelo. 24. album, naslovljen Motörizer, ima enako moč kot prvi istoimenski album Motörhead z letnico 1977 ... ter vsi ostali vmes! Motörhead so živ dokaz, da je možno v razmaku samo dveh let (5 albumov med leti 2000-2008) posneti solidne in dobre albume. Skrivnost magične ekipe Motörhead, v postavi Lemmy (bas, vokal), Phil Campbell (kitara) in Mikkey Dee (bobni), je mogoče v tem pristnem zvestem avtorskem duhu. A koliko variacij besede Motörhead (za naslov albuma) ima Lemmy še na zalogi? Večji vprašaj se poraja ob misli, kako uspe Lemmyu obdržati enako moč/intenzivnost svojega tipičnega "vojni veteran" raskavega vokala, ki v pogostih vojnih tematikah pri Motörhead postavlja piko na i. Tako recimo komad When The Eagle Screams dejansko deluje kot izpoved vojnega veterana in ni se težko vživeti v podobe odpetega/opisanega. Trojica nas minira z enim rafalom za drugim.
Obvezno je poslušati Motörizer na maksimalni glasnosti (nenapisano pravilo je, da pod 3/4 glasnosti je blasfemija poslušati Motörhead), da pride zadeva bolje do izraza, tako ji je vdihnjeno dodatno življenje, a za posledice odgovarjate sami; (glasno) poslušanje na lastno odgovornost, kar tudi sami dobro povejo v začetnih verzih Rock Out.
Seveda strukturno in ritmično ne delajo popolnoma nobene (r)evolucije, a komadi tečejo kot Jack Daniels po grlih članov banda (skrivnost Lemmyjevih vokalnih zmožnosti?). Da o bluesu ne nakladam, se lahko prepričate v One Short Life, kar me privede v tisto izpovedno plat albuma ali besedila. Besedila vsebujejo tudi nekaj humorja, drugače pa nam, kot je že v navadi, stric Lemmy daje poduke ter življenjske nauke in zgodbe. Zelo drzen komad.
Hitrost komadov variira, od počasnih (One Short Life), srednje tempiranih (Back On The Chain, English Rose), do razgrajaških (Runaround Man, Rock Out, Buried Alive), vseh pa se drži originalen Motörhead pečat.
Zvok je druga pesem. Motörhead so vedno imeli šundrast, garažen zvok, a tukaj Lemmy rjove kot dežurni gostilniški obiskovalec, njegova basa (kitara in vokal) precej dominirata, ton kitare je nekako pridušen, bobni so navdušujoči (naprimer pri kiticah v Heroes), čeprav lovijo precej tradicionalne Motörhead ritme. Bas je drugače dinamičen in izrazit, ritmično pa je zadeva edinstvena. Ta trojica je tudi na Motörizer meso in življenje ritmičnega zakona. Vseeno celotna zadeva izpade popolnoma v redu, bas kitara in kitara se neverjetno lepo pokrivata in dopolnjujeta, sicer pa na Motörizer nikakor ne igrajo prvič, čeprav album diši po tisti zgodnji rock 'n' roll preprostosti.
When The Eagle Screams mora biti eden od najboljših komadov, ki so jih Motörhead kadarkoli napisali, Rock Out pa je Denim And Leather novega tisočletja!
Ljudstvo je potrebovalo tak album, odprt, direkten, neposreden divjaški rock 'n' roll, ki pa ima povedati tudi kaj več kot le o alkoholu, ženskah in podobnem.

Darijan