P.L.F. ali »Pulverizing Lethal Force« in tudi »Pretty Little Flower« je duo (oz. trio, kadar se jima pridruži kak session basist), ki je nastal leta 1999 (iz talilnega lonca z Insect Warfare in podobnimi bandi) v mestu iz ZDA, najbolj poznanem po stavku, ki ga je izrekel John Swigert med misijo Apollo 13. Ja, Houston, Teksas. Misije v vesolje in grindcore. No, prvih z ukinitvijo Space Shuttle programa sicer ni več, je pa zato grindcore scena še kako živa.

Odličen dokaz za to je prav Jackhammering Deathblow of Nightmarish Trepidation, zadnji od petih »celovečercev« P.L.F., na voljo na vinilu in CD-ju. Tokrat brez basa, s standardno postavo z zadnjih dveh albumov, ustanoviteljem Davom Callierjem na kitari in vokalu ter Bryanom Fayardom na bobnih.

20 minut in 21 sekund za 17 komadov tehnično dovršenega grindcora, ki ne pustijo dihati niti med menjavo, izpade skoraj kot en sam dolg (no ja, še vedno govorimo o zgolj 20 minutah) energičen komad. Pavze med skladbami niso daljše od suspenzov znotraj nekaterih komadov, kar ta učinek še poveča. Dober primer sta Anti-Humanistic Cull in Blare of Interminable Tinnitus (drugi in tretji komad), skupaj dolga 90 sekund, v katerih se zvrsti kakšnih 5 pavz.

Glasbeno je, kot sem že omenil, album tehnično dovršen, kar v grindcoru niti slučajno ni samo po sebi umevno. Hitri, vendar ostri bobni v Pete Sandoval stilu poleg tipično brutal death metalskih blast beatov in dvojnih basov v ospredje postavljajo thrash, death in crust ritmiko, dopolnjeno z bogatimi prehodi. Kitarska linija je mestoma kar kompleksna in kljub hitrosti odigrana presenetljivo točno. Rifi, ponekod v tehničnem death slogu (Eyes of Corrupted Zeal npr. s hammer on-pull offi spomni na Dying Fetus), bi (s par BPM manj in nekoliko več ritmike) brez težav našli domovanje pri kakem (modernem) thrash metal bandu. Manjko basa se občuti kot nekoliko tanjša instrumentalna linija, sicer tako polna, da to pri 230–260+ BPM sploh ne izpade slabo. Vokal sestoji iz tipičnih surovih in slabo artikuliranih growl-scream izmenjav, kar ob besedilih z družbeno kritično tematiko da vsemu skupaj punk pridih.

Zvok pa album dokončno in nedvomno postavi v grindcore, saj je, tehniki navkljub, nekoliko zamazan, celo neprečiščen (na 9:44 lahko na primer slišimo prasketanje). Vseeno zelo dobro za ploščo, posneto v dnevni sobi. Tako je, dnevni sobi. Le kje so tisti časi In Battle There Is No Law legendarnih Bolt Thrower, ko je plošča, posneta v studiu zvenela kot bi bila posneta v kopalnici, z bobni v kleti. No ja, moderna tehnologija (in produkcijske smernice), ni kaj.

Da zaključim: hitrost, kompleksnost in nekoliko zamazan zvok v kombinaciji škodijo raznolikosti komadov, kljub temu pa skromnih dvajset minut Jackhammering Deathblow of Nightmarish Trepidation mine kot bi trenil. Je plošča definitivno vredna (večkratnega) poslušanja.