V prvi polovici devetdesetih so z albumi Shades Of God, Icon in Draconian Times začetniki gothic metala veljali za enega najboljših in najkreativnejših metal bandov nasploh. Kreativni so bili tudi še kasneje, a na način, s katerim velika večina njihovih privržencev nikakor ni bila zadovoljna. Na One Second so v ospredje začele prihajati klaviature in elektronski zvoki, album pa sa se je spogledoval s popom. Še dosti huje je bilo z naslednjim albumom Host, lanski Believe In Nothing je bil nekoliko boljši, a vseeno še daleč od njihove stare slave.
Zelo pa so se tej približali z novim albumom Symbol Of Life, ki, upam, predstavlja nek nov začetek tega velikega banda. Album sicer ni čisto v stilu v začetku omenjenih albumov, a vsebuje veliko njihovih elementov. V ospredje so prišli njihovi značilni težki kitarski riffi, ki band zopet kažejo v metalski luči. Prav tako se je vrnila njihova tipična gothic melanholija, obenem pa so ohranili tudi nekaj “pop appeala” z zadnjih plošč, a to je skupaj z elektronskimi elementi, sampli in drum loopi tokrat potisnjeno v ozadje. Album je tako postal miks mnogih različnih stilov, ki se v različnih razmerjih pojavljajo v posameznih skladbah. Mogoče je skladba Erased še najbolj tipična predstavnica Symbol Of Life, kajti v njej je moč najti prav vse prej omenjene značilnosti. Poleg tega pa jo zaznamujejo še ženski back vokali in lepe spremljajoče klaviature. Te se pojavljajo tudi v melanholični Mystify. Zanimivi pesmi sta vsekakor tudi moderno obarvani, cyber gotski Perfect Mask in Isolate. Še bolj pa to velja za najtršo in najhitrejšo Paradise Lost pesem od prve polovice devetdesetih dalje, Channel For The Pain in No Celebration, ki je nekakšna mešanica Draconian Times in One Second albumov. Nickov vokal je pri Channel For The Pain agresiven kot že dolgo ne in nasploh je v njegovem glasu čutiti več življenja kot v vseh treh zadnjih albumih skupaj. Navsezadnje pa velja to tudi za ostale člane.

Matjaž