Slamer so band odličnega kitarista Mika Slamerja, ki je kljub dolgoletnim izkušnjam s hard rock/AOR bandi kot City Boy, Streets in Steelhouse Lane, širši javnosti relativno neznan. Tudi sam razen Streets (iz osemdesetih let) ne poznam teh bandov. Gre za britanske bande, ki so pač izdajali albume v napačnem času in niso dosegli uspeha kot bi ga pred dvajsetimi leti.
Ko sem v neki reviji prebral recenzijo albuma Nowhere Land, kjer o njem pišejo v samih presežnikih, sem ga nemudoma nabavil. Kar tako, brez poslušanja. Če je ocenjen z 10 od 10, gotovo ni slab. Ob prvem poslušanju me je pustil povsem hladnega. Tudi ob drugem in tretjem, potem pa je šlo na bolje. Gre za izjemno zahtevno glasbo, daleč od »wham bam thank you mam«. Riffi nihajo od klasičnega hard rocka do AOR in progresive. Glasba zahteva popolno koncentracijo – je enostavno prezahtevna za površno poslušanje. Prevladujejo skladbe srednjega tempa, na albumu pa je tudi nadpovprečno veliko balad. Tisti, ki prisegajo na brezkompromisen napad, so tu na napačnem mestu.
Vrhunci albuma so naslovna srednje hitra Nowhere Land, baladi Jaded (uau, take balade pa že dolgo nisem slišal) in Runaway ter rockerska Audio Illusion s fantastičnim solom in besedilom (kritika moderne video pop-glasbe). Ja, po nekako petnajstih poslušanjih sem tudi jaz blizu oceni 10.

Matija G.