The 3rd Attempt so Tchort (ex-Carpathian Forest), BloodPervertor (ex-Carpathian Forest), Ødemark (ex-Midnattsvrede) in Tybalt (Fortid, Den Saakaldte). Za moje pisanje sta dejansko pomembni samo prvi dve imeni, medtem ko instrument posameznega glasbenika sploh ne igra nobene vloge. Zakaj? Odgovor sledi najprej v angleščini:
»On "Born in Thorns", The 3rd Attempt showcases the song writing skills for which the guitarists are well known with their earlier bands, but the sound is fresh and revitalized, and the new members have also definitely made their mark on the album. The old-school Black Metal vibe is certainly there, but there's a lot of variation and different elements in the mix. And the Thrash Metal and Black'n'roll elements gives the album a great groove.«
Sedaj pa še v slovenščini. Res je, da sta se Tchort in BloodPervertor ponovno izkazala s svojim pisanjem black metala, vendar težava tiči ravno v tem, da je ta slog že vsem poznan. In sicer pod imenom Carpathian Forest. Če bi šlo za nadaljevanje diskografije omenjenega banda, bi bilo vse lepo in prav, tako pa je vse skupaj narobe in na napačne mestu. Black metal občutek stare šole je lušten, definitivno je prisotnih kar nekaj thrash elementov, kakor tudi black'n'roll. Vse skupaj torej čudovita mešanica, še bolj čudovito pa bi bilo, če ta ne bi zvenela kot Carpathian Forest. Osebno slišim velikega brata (značilne motörheadovske kitare v blackmetalskem tempu, cupa-cupa bobnanje, poznan dvojni scream vokal; manjka le melanholičen saksofon, medtem ko mazohistična nota nekako visi v zraku) od prvega do zadnjega komada, le tu in tam se uspe The 3rd Attempt otresti “tujega” in si nadeti lasten slog, kot so recimo počasni in težki ritmi med Art of Domination, basovsko poudarjen We Defy, shizofren Born in Thorns, romantičen uvod v Sons of the Winter ali eksperimentalen Anti-Self. »Vibe« in atmosfera iz hiše CF torej nista samo prisotna, temveč sta v mojih ušesih skorajda vseprisotna, kar me precej moti. Variacije v glasbi zasedbe The 3rd Attempt so vpletene ali vnesene ravno v tej meri, da ni mogoče govoriti o direktnem kopiranju starih komadov, temveč pač o močnem vplivu že imenovanega velikega brata.
Kdor se torej lahko primerjavi le nasmehne z zadovoljstvom, saj CF že skoraj deset let niso izdali novega albuma, ali kdor tega banda sploh ne pozna, se lahko veseli zapomljive kombinacije zgoraj omenjenih žanrov. Sicer pa: Fuck you all!