V zadnjem desetletju je na metal in rock sceni nastalo kar nekaj tako imenovanih »superskupin«, v katerih se združijo bolj ali manj velika imena instrumentalistov in vokalistov z namenom ustvarjanja glasbe, ki v večini primerov obrodi izjemne rezultate. Kljub vsemu pa vsi rezultati tudi niso poslušljivi za vsa metal in rock ušesa. Skupina, o kateri bom danes zapisala nekaj stavkov, deluje pod imenom The Aristocrats, sestavljajo pa jo trije mojstri altentativne oziroma rock/metal glasbene scene. Kitarist Guthrie Govan, ki je sodeloval z mnogimi ustvarjalci, med drugim sta bila to Steven Wilson in Hans Zimmer, je najbolj znan po svoji solo karieri, sicer pa je zelo priznani profesor kitare v Veliki Britaniji, sodeluje pa tudi z revijo Guitar Techniques. Basist Bryan Beller je strokovnjak na mnogih področjih, od jazza do death metala, sodeloval pa je z ustvarjalci, kot so Joe Satriani, Steve Vai in James LaBrie. Na bobnarskem stolčku pa sedi Marco Minnemann, ki je poleg zavidljivega števila solo izdaj sodeloval tudi z zasedbami, kot so Necrophagist, Kreator in Joe Satriani. Verjamem, da sleherni kitarist, basist ali bobnar, ki pozna mojstre na sebi ljubem področju oziroma glasbilu, pozna tudi naštete glasbenike, zato bo vam branje tega članka in poslušanje recenziranega albuma tudi zanimivejše.

Sicer je pa Freeze! Live in Europe plošček, ki šteje 6 komadov oziroma eno uro predvajanega časa. Zasedba je bila tik pred kulturno pavzo na turneji po Španiji, kjer so posnetki tudi nastali. Kaj pričakovati od komadov? Čeprav se opisujejo kot progresivna rock skupina, boste v vseh šestih komadih slišali tudi elemente jazza, bluesa, metala in še kakšne zvrsti. Glasbeno popotovanje odpre D Grade Fuck Movie Jam, kjer že na samem začetku svojo glasbeno razgledanost in sposobnost pokaže Guthrie Govan. V kombinaciji s soliranjem na basu dobimo komad, ki ponudi veliko menjav ritmov, veliko menjav zvrsti in vsekakor pokaže, s kakšnim kovom glasbenikov smo se srečali. Takšno glasbo je res težko popredalčkati, saj gre za umetnost, ki jo je treba poslušati z dušo, izjemno odprtimi ušesi in brezkompromisno zbranostjo. Nekateri bodo morda rekli, da gre samo za brezvezno »nadrkavanje« na kitari in »showing off«, pa vendar temu ni tako. Komad ima smisel, glasbeniki vedo, kaj delajo, in tudi 7 minut mine kot za šalo. Prehodi so včasih gladki, včasih zelo trdi, a Minnemann poskrbi, da vam nikoli ni dolgčas.

Iz hitrih menjav ritmov in stilov s Spanish Eddie zasedba prestopi na stran groova. Počasen in zelo umirjen začetek, ki občasno spomne na klasiko Let čmrlja, le da tokrat letijo prsti po strunah kot za šalo. To umirjenost, a melodičnost nekega latino-jazz preigravanja, zasedba vzdržuje praktično skozi celotni komad. Morda boste čakali na nek razvoj, a ga ne boste dobili pred drugo polovico skladbe. Takrat se kitarski riffi malenkost zakomplicirajo, posežejo po bluesu, zaključni dve minuti pa vpleteta tudi bolj trde ritme, saj kitara spremeni efekt, bobnar pa doda dvojno pedalo.

Če je zasedba v drugem komadu samo podražila z bluesom, pa je When We All Come Together v celoti sestavljen v western-blues ritmih in melodijah. Vse skupaj se sliši, kot da bi se divji zahod preselil nekaj sto let naprej v prihodnost. Poleg klasičnih ritmov in melodij v nekem trenutku Bryan Beller razbije pozitivno veselje z globokim brutalnim basiranjem, ki pa je tako kratko, da samo razdraži poslušalca in prepriča v poslušanje celotnega komada. Kljub vsemu se ob variacijah osrednje teme komad zaključi brez posebnega dodatnega vnašanja metala.

The Ballad Of Bonnie And Clyde je seveda balada v popolnem progressive rock stilu, ki se poklanja vsem velikanom tega žanra. Ob klasičnih rock solažah in globokem basiranju v ozadju komad ponudi zadoščenje poslušalcem te zvrsti, obenem pa se bobni razdivjajo z dvojnim pedalom in hitrimi prehodi ter tako vse skupaj naredijo še zanimivejše.

Glede na to, da je ravno v času turneje usahnilo življenje velikega imena v glasbenem svetu, bobnarja zasedbe Rush Neila Pearta, ni morda nič presenetljivega, da je kar 19-minutni komad, Get It Like That, posvečen prav njemu. To pa pomeni, da je tokrat v večjem delu komada v ospredju prav ritem sekcija, z bobni in vokalom na čelu. Čeprav uvod naredi kitara, se skozi izjemno ritmično melodični del ob zaznavnih vplivih Rush po slabih sedmih minutah ob izjemno vesoljskih zvokih in noremu preigravanju štafetna palica prenese bobnarju. Solaža je dolga skoraj 7 minut in 4 minute pred koncem jo prekineta ostala člana. Bobnarju nadeneta identiteto vesoljca, komad pa se v začetnem Rush stilu nadaljuje v »jam« stilu, ki se zaključi v ritmih in melodijah death metala.

Za zaključek so The Aristocrats izbrali Last Orders, bluesy balado z romantičnimi kitarskih melodijami, ki trajajo kar 10 minut, trio pa ponovno poseže tako po bluesu, jazzu in rocku.

Album vsekakor od poslušalca zahteva zbranost in pripravljenost k poslušanju instrumentalno po eni strani zelo nasičene, a tudi minimalistične glasbe izjemno profesionalnih glasbenikov. Tisti, ki so vam pri vseh progresivnih rock zasedbah vokalisti odveč, boste v The Aristocrats vsekakor uživali. Edina stvar, ki jo pogrešam, je njihova stalnica pri koncertih, in sicer zgodba oziroma razlaga pomena in ozadja nastanka posamezne pesmi. Sicer pa vsekakor poklon. Na sceni namreč obstaja kar nekaj glasbenikov, ki osvojijo sto in eno tehniko, a jo v praksi ne znajo uporabiti. Govan, Beller in Minnemann pa svoje tehnično znanje in ljubezen do mnogih glasbenih zvrsti prenašajo poslušalcem na najboljši možen način.