Dandanes smo v svetu glasbe na splošno, morda pa še posebej v metal glasbi, priča eklektičnemu mešanju glasbenih zvrsti, kar pogosto nadomešča pomanjkanje navdiha in v končnem rezultatu pogosto prinese mineštre dvomljivega okusa (zvoka). Nekaj takšnega sem doživel tudi z albumom The Mask of Hypocirsy avstralske zasedbe Octanic.
Skupina Octanic se sicer okarakterizira kot melodic death metal, vendar v njeni zvočni sliki dejansko najdemo elemente nu-metala, hard rocka, metalcorea, gothica in celo nekaj malega klasične glasbe, o kakšnem death metalu pa z izjemo precej pussy growla ni ne duha ne sluha. Deset skladb, katerih besedila so stereotipna družbena kritika z uporabo precej obrabljenih fraz (»Burn! You will suffer-it's time you burn like a motherfucker!«), je precej razgibanih, vendar ob množici riffov in napolnjenosti zvočne slike s klaviaturami, stringsi in podobno navlako enostavno prepogosto izgubljajo rdečo nit. Ritmi so ravni in razmeroma preprosti, vendar je njihovo menjavanje precej kaotično, nekaj zanimivih riffov pa se tako enostavno izgubi v poplavi vsega. Čisti vokali so precej sintetizirani in podvrženi uporabi raznoraznih efektov, growl je, kot že prej omenjeno, dokaj »pussy«, screami pa so identični kot na večini b-grade metalcore bandov, ki so med 2009-2013 zasičili glasbeno tržišče. Klaviaturist ima na albumu precej proste roke, kar s pridom izkoristi na škodo celotne glasbene slike, saj iz svoje škatle uporabi skoraj vse obstoječe sample, kar pripelje do precej zoprnih zvočnih izkušenj, kot na primer v zaključnem komadu The devil Pays Higher, kjer se poslušalcu v sredini skladbe zdi, da je nekomu v mix ušla deformirana igralna postaja iz začetka devetdesetih, znana pod imenom Famicom.
Plošča The Mask of Hypocrisy torej izpade neosredotočeno, njeno bistvo pa utopljeno v zvočnem kaosu, ki ga ne more rešiti niti producent Roy Z. Kritika te plošče pa je z moje strani še ostrejša, kot bi sicer bila, zaradi golega dejstva, da ob podrobnem poslušanju na plošči najdemo nekaj dobrih idej, ki pa enostavno ne pridejo do izraza. Nasvet za naslednji album - less is more, fantje!