Točno tri leta po odličnem albumu Path Of Totality se newyorški posebneži Tombs vračajo s tretjo studijsko stvaritvijo, imenovano Savage Gold. Band se še vedno giblje v izmuzljivi in malodane neopredeljivi žanrski zmesi sludgea, post-metala, (post-)black metala, hardcora in celo bolj eksperimentalnih metalskih podzvrsti, kar se v glasbenem smislu odraža v ravno pravšnji meri specifičnosti. Obenem je zelo težko najti skupino, ki bi zvenela podobno kot Tombs, saj gre v glasbi slednjih za izjemno širok spoj vplivov prenekaterih bandov, ki so skorajda do neprepoznavnosti zliti v prepoznaven zvok Tombs. Iz tega je razvidno, da Tombs na sceni zapolnjujejo neki prostor, ki ga pred njimi ni pravzaprav noben band – redundantnosti jim tako res ne gre očitati.
Vse napisano je seveda moč opaziti tudi ob poslušanju Savage Gold. Album je močan zlasti v instrumentalnem delu, kjer gre za suveren preplet nizko in srednje uglašenih in temačno zvenečih kitar z udarnim in hkrati atmosferičnim bobnanjem počasnega do srednjega tempa (tudi s posameznimi hitrejšimi pasažami, ki pa se pojavljajo bolj poredko), ki tvori zelo celovito zvočno sliko. Temu se nato pridružijo tako kričeči kot tudi čisti vokalni deli, vendar gre pri obojih (zlasti pa slednjih) za manj izpiljen element zasedbe. Pri kričečih delih sicer band še kar spodobno parira nekemu povprečju (čeprav zelo daleč od kakšnih presežkov), medtem ko čisti vokali predstavljajo precej izrazito šibko točko v njihovi glasbi. Če sem povsem iskren, sem se sicer vokalnih delov privadil že ob poslušanju prvega albuma zasedbe in zame niso moteči, toda ne čudim se tistim, ki jih slednje odžene od tega, da bi glasbo banda podrobneje spoznali. Kar pa je vsekakor škoda, kajti Tombs so, gledano v celoti, prepričljivi glasbeniki.
Za Savage Gold lahko rečemo, da je nekakšen križanec med prvencem in njegovim naslednikom, tako da je na njem moč najti tako dobre kot slabe lastnosti obeh plošč, obenem pa ga lahko tudi po kakovosti umestimo nekje med oba omenjena albuma; tako na eni strani prekaša prvenec Winter Hours, vendar na drugi strani na koncu le ne doseže zelo visokega nivoja predhodnika Path Of Totality, čeprav se mu v tem pogledu močno približa. Savage Gold na koncu sicer ne predstavlja čistega zlata, niti ni tako zelo »divjaški«, kot morda implicira ime, pa vendar gre še vedno za enega od bolj kakovostnih metalskih izdelkov prve polovice letošnjega leta.