Relativno spregledani (predvsem s strani mladih generacij, ki zaradi sekundne pozornosti in nezdravega goltanja nekvalitetne ponudbe na YouTubu zamujajo marsikaj) kitarski virtuoz in genij, ki je zaznamoval celo plejado nemških in ameriških kitaristov v 70-ih (poleg prav tako premalokrat omenjenega Michaela Schenkerja, in da, oba sta igrala v nemških »največjih«, Scorpions), g. Uli Jon Roth.
Roth je v živo s svojim bandom posnel legendarno rendicijo enega izmed najbolj znanih live albumov vseh časov, škorpijonski Tokyo Tapes, paketu pa je dodal mnoge zanimivosti. Ena izmed teh je Ulijev home video iz leta 1978, ko so bili s Scorpions na Japonskem, posnet s takrat napredno 8-mm kamero. Nikoli videni posnetki so definitivno velika, zrela češnja na torti, ki je spečena z največjim občutkom in tonom kitare, ki pravzaprav govori izpod gospodarjevih rok. Njegov unikatni kitarski zvok je tako znamenit, da ga je nemogoče preslišati oz. zamenjati. To je dejansko največ, kar glasbeni umetnik lahko doseže: da je instantno prepoznaven s svojim zaščitnim zvokom/glasom/nastopom. Uli Jon Roth se skozi setlisto prebija z lahkotnostjo, manjka sicer dosti komadov, ki so bili na originalnem live albumu, a nič zato; Rothove pasaže novejših komadov in par priredb (Hendrix itd.) so izredno lepo umeščene v set, ki mu nič ne manjka. Za dodatek je bil live izdelek posnet v isti dvorani kot 1978 izdani Tokyo Tapes, v znameniti Nakano Sun Plaza Hall v Tokiu. Zvočni testament, vreden časa vsakega oboževalca UJR/Scorpions ter vseh ostalih, ki niso seznanjeni s tem podcenjenim kitarskim genijem.