Undertow so po svoje nekako zgrešena izvedba, kljub potencialnim in občasnim pozitivnim točkam. Takoj naj povem, da je album res catchy in veliko pesmi vam bo ostanek dneva brez težav odmevalo v glavi. Stvar je precej heavy, melanholična, z zlahka zapomljivimi refreni, dobra za sprostitev.
Kaj pa je problem? Ne toliko viden vpliv švedskih zvarkov, temveč ves vtis, ki meji na nekaj podobnega Soundgarden ali pa Nickelback, samo z močnejšim zvokom kitar in breakdown deli. Vse zveni nekako popovsko in grungeovsko predvsem zaradi mixa bay area influenced vokala in nizkotonske, skorajda spoken word spremljave. Stvar je masivna in heavy, kar se vidi že v intru ter nato v vseh komadih, ki pa so si precej podobni. Vokali takoj pokvarijo vtis in kljub surovosti spominjajo na nekakšno novodobno grunge melanholijo. CD s časom pridobiva pridih masivnega dooma, morda celo indieja in podobnega, vendar še tiste heavy kitare izvajajo take melodije, da imate občutek, da poslušate MTV-jevske rock balade in tudi najbolj heavy začetki ali deli zbledijo v baladnem in pussy vzdušju. Morda je najbolj obratna od vsega napisanega skladba Buried In Snow in edini zašusani D-Mood. Kot plus se pojavlja boben, ki se poslužuje tistih machineheadovskih tom spremljav, pa občasni etno vložki tudi niso slabi.
Album Milgram je dober za sproščanje zvečer ali pa utapljanje žalosti v težkih trenutkih v življenju. Je po svoje originalen in izstopajoč, trio svoje instrumente zelo dobro obvlada, ampak žal s takim mainstream pridihom, da je kar groza. Kdor hoče, naj posluša. Jaz za spremljanje težkih občutkov raje vzamem Neurosis.

Ivan