One man black metal projekt Vardan obstaja že od leta 1997 dalje, The Woods Is My Coffin pa je že kar šesti studijski album tega glasbenika. Kot moje navdušenje nad aktualnim studijskim izdelkom bo tudi tokratna recenzija dolžinsko izpadla bolj skromno, kajti melodije iz »gozdne krste« so me ganile ravno toliko, da sem zbral dovolj energije za skomig z rameni. To sicer ne pomeni, da povsem zanikam kakovost pričujočega dela, toda moja ušesa niso zaznala nič novega, česar Varg Vikernes (Burzum) ali Shane Rout (Abyssic Hate) ne bi ponudila že dolgo časa nazaj. Počasne, razvlečene melodije, ki stavijo na ustvarjanje atmosfere, me tokrat pač niso pritegnile, mnenja pa zagotovo nisem spremenil zaradi povprečnih in med komadi ponavljajočih se riffov, ki so me ganili še manj. Če že, potem depresivni black metal raje uživam vsaj z malo večjo mero dinamike in energije, kar pa tudi zna biti glavni razlog za neodobravanje. Poslušalci, ki znajo uživati v monotonem in počasnem black metalu z old school popačenim zvokom, pa bodo zagotovo prišli na svoj račun. Te čaka skorajda štirideset minut melanholije, pet žalostink o samomoru, hudiču in podobnem.