Ambiciozna skupina Vektor po izdaji prvenca Black Future (2009) nadaljuje svojo (galaktično) misijo z drugim albumom Outer Isolation. Štirje jezdeci apokalipse z njim nadalje utrjujejo svojo lastno identiteto in bolj osredotočeno odstirajo žarišče prvinske energije. Spominjajo sicer predvsem na dve težkokaliberski skupini; vizualni del na Voivod, glasbeni/organski del pa na Nocturnus brez klaviatur, a to ne izpodjeda težkokovinskih zvokov, ki jih ustvarjajo, kvečjemu jih (o)plemeniti. Čeprav so kot žarek svetlobe v tunelu, s katerim mislim na glasbeno neizvirnost, bi se jim podala oznaka »metal noir«, saj dejansko premorejo kvaliteto takoimenovanih filmov noir. Naslovnica prvega albuma je celo narisana v črno-belih barvnih kontrastih, kakršna je tudi barvna paleta teh filmov - ki so z enakim zanosom predstavljali vsebino človeškega (raz)uma. Kot potapljač, na tokrat barvni naslovnici, se potopimo v atmosferičen živopisan objem vsega temačnega kar poznamo in kar (še) ne. Ušesa zaplavajo med domiselnimi naslovi pesmi, katerih vsebine razgrnejo zavese resničnosti in opozarjajo/ozaveščajo o stopanju človeštva v mračno prihodnost. To ponazarjajo tudi s pošastno grozečim vokalom in bogato instrumentalizacijo, ki želi v pozitivni glasbeni obliki osvestiti družbo o njenih negativnih vzorcih. Je edina odrešitev v odtujitvi, zunanji izolaciji?
Sago Outer Isolation kot klobčič razpleta osem niti, ki vežejo speed/thrash metal z epizodnimi black in death metal dražljaji (in ravno ta element predstavlja največjo nevarnost nevšečnosti). Trem cekinom z demo albuma Demolition (iz leta 2006; ki ga lahko obravnavamo kot izredno slabo produciran album ali pa predprodukcijski demo), Tetrastructural Minds, Venus Project in Fast Paced Society so bila nadeta nova oblačila in se v cesarski novi zvočni podobi nahajajo tukaj. Te pesmi vbrizgajo največ razgibanosti (menjave tempa) in raznolikosti (distorzirani uničevalni riffi v kontrastu s čistim zvokom električnih kitar v pomirjevalnih oddelkih), medtem ko nove večinoma najdejo uteho v višjih prestavah in vztrajno drvijo nasproti uničenju, tako kot človeštvo. Prijetno je slišati, da masovno redčenje gozdov in les ne gre povsem v prazen nič, ampak tudi v roke nekaterih glasbenikov, ki opravičijo takšna dejanja kot na primer Vektor v »naravovarstveni« Dying World.
Medtem ko zvok vsega kar prihaja z albuma intenzivno prebada zvočnike, bi prstna gimnastika na bas kitari lahko bila nekoliko bolj ojačana. Navkljub intenzivno odigranim instrumentom in tehnično podkovanim (tetra)strukturam pesmi, jedra le-teh redko vsebujejo pozitivno nabite delce, ki jih ponudijo večinoma v njihovem korteksu/skorji, kot na primer v uvodu Cosmic Cortex in Tetrastructural Minds. Glasba sicer ni površ(i)n(sk)a, poglobljena je, kar pa ne pomeni da nima »črnih lukenj«, pri katerih bi se lahko opravile lepotne operacije. Od neubranljivega šarma njihovo glasbo ločijo deli, ki ne zagrabijo dovolj pozornosti, da bi si jih zapomnili dlje časa. Ravno čas bo pokazal koliko zalogajev »svežine« še imajo Vektor, predvsem ko porabijo ves arzenal privlačnega in v današnjih časih »inovativnega« albuma Demolition, a prihodnost, vsaj v metalu, z albumi kova Outer Isolation ni tako črna.