Kratica naslova albuma je verjetno vsem dobro poznana, manjšo lepotno napaka se skriva v njegovi sredini – B kot »British« je zamenjana s črko G, ki tu pomeni »German«. Da bi v tem času dobili neko novo večje gibanje v nemškem heavy metalu, ni za pričakovati, če ne drugega pa ima naslov v sebi dovolj simbolike, ki pove, za čem Viron na svojem prvencu stojijo.
Prav nič tipično nemško odprejo album v britansko/ameriški 80's heavy/speed metalski maniri z Blow The Fuse. Naspidiran začetek, bliskovite kitarske solaže in spremembe tempa v drugem delu že nakazujejo, da gre tu za band, ki ve kako se stvarem streže. Njihova osnova že sega dve desetletji nazaj, s svežim, navdahnjenim pristopom pa naredijo stvar interesantno ne le za nostalgike po starih časih. Zanimivo je, kako na preprost način z dinamično ritem sekcijo z veliko prehodi, tudi double-bass delom ter raznovrstnimi kombinacijami riffov menjajo atmosfero in dvigujejo razpoloženje v skladbah. Tako se na eni strani v epsko obarvanih skladbah s počasnejšimi, težjimi riffi znajo približati Black Sabbath, včasih zapadejo v melodično harmonično maidenovsko »dueliranje«, vključijo akustično pasažo, držijo tempo v stilu Metallice iz osemdesetih ali pa se le »igrajo« s klasičnimi heavy/power metalskimi riffi. Pri takšnih bandih vokal igra pomembno vlogo in Viron z Alexxom Stahlom imajo pravega vokalista, ki se s čistim, malce grobjim vokalom najbolje znajde v srednjih višinah, pa tudi screami mu niso tuji. Brez dvoma gre tu za enega najboljših nemških heavy metal prvencev zadnjih let.

Matjaž