Black Metal Holocaust

V klubu Channel Zero so v letu 2006 po dolgem času obudili metalsko dogajanje in v okviru mesečnih koncertov sredi marca priredili Black Metal Holocaust, kjer so v goste pripeljali petero domačih black metal bandov, Skorbut, Maleficus Angelus, Mortifixion, Mor-Zaboth ter Mortifero. Prav bande te zvrsti imamo pri nas priložnost redkeje gledati v živo, a dobre možnosti so, da se v prihodnosti to spremeni.
To obetajo nove zasedbe, ki so se začele pojavljati na koncertnih odrih in ena izmed njih, Mortifera iz Železnikov, je tudi začela »holokavst«. Bandu se je poznalo pomanjkanje izkušenj v živo, izgledali so malce nervozno, a na simpatičen način. Tekom nastopa je tudi živčnost počasi izginjala, s sicer ne ravno uspelima priredbama klasik Roswell 47 – Hypocrisy in Mother North – Satyricon pa so dokončno prebudil tudi publiko. Vseeno jim gre bolje od rok njihov black metal stare šole z vplivi death in tudi thrash metala.
Že Alt Lys Er Svunnet Hen z albuma Stormblast, s katero so odprli svoj nastop je pokazala, da Mariborčani Mor-Zaboth (edini band s klaviaturami in žensko članico) ne skrivajo simpatij do zgodnjih Dimmu Borgir; kasneje je sledila tudi naslovna skladba tega albuma in če se ne motim še ena starejša, Glittertind. Image (corpse-paint, oprava nasploh) je pomemben del njihove podobe na odru, a ne najpomembnejši. Bolj kot s tem so prepričali s kompaktnim ter dodelanim nastopom in tudi lasten material (vpliv Dimmu Borgir je prisoten), ki so ga predstavili, veliko obeta.
Kot tretji je nastopil po stažu najbolj izkušen band večera, Mortifixion. Zasavci so nas s svojim surovim, old-school black metalom popeljali v najkreativnejše čase norveškega black metala. Blashyrkh (Mighty Ravendark) od Immortal in Freezing Moon od Mayhem sta pogreli sleherno black metalsko srce na Metelkovi, tudi drugače pa so Mortifixion s svojevrstnim, a karizmatičnim frontmanom na čelu svoje delo opravili zelo prepričljivo.
Tudi Maleficus Angelus nimajo nič skupnega z black metalom nove šole in prisegajo na zgodnja devetdeseta. Na videz sicer band predvsem zaradi frontmana deluje vse prej kot black metalsko, a nič zato, glavno, da sta vokal in glasba prava. Zaenkrat so igrali še brez basista, imajo pa fantastičnega bobnarja, ki je s svojo preciznostjo in zverinskim mlatenjem blast-beatov najbolj navdušil. Kar se tiče samega nastopa, se zdi, da so se preveč držali nazaj, manjkalo je več stika s publiko, ki se je najbolj razživela pri Darkthrone priredbi Under A Funeral Moon.
Ura je že odbila polnoč, ko so na oder stopili še Skorbut. Pozna ura je imela svoje prednosti in slabosti. Žal so nekateri že morali oditi in so zamudili odličen nastop Primorcev, le-ti pa so imeli več kot dovolj časa, da so prišli v »določeno stanje«, kot se je izrazil njihov frontman. Skorbut so odigrali izredno sproščeno, vzpostavili so zelo pristen kontakt s publiko, bili pa so edini band večera, ki je igral samo lastne komade; pohvalno. Njihov nastop je minil dokaj hitro, a publika jih še ni spustila z odra. Tako so nam postregli še z novim, impresivnim instrumentalom, sledil pa mu je še en komad, ki so ga odigrali že v rednem delu. Tam okoli pol druge ure pa je bilo res konec.
Black Metal Holocaust je izpadel zelo dobro, vsi nastopajoči so se izkazali in v prihodnje naj se zgodi še več tovrstnih koncertov.