Christ Crushing Tour

Channel Zero je bil 22. oktobra priča dogodku metalskega podzemlja. Ne trdim, da sicer tam igrajo kakšne zvezde svetovnega formata, vendar so tokrat Nox Promotions poskrbeli za dogodek, ki je metal underground predstavil v najboljši luči. Če je že bil kdo, ki ni bil navdušen, je bil pa vsaj prijetno presenečen! Obiskovalcev se ni ravno trlo, kar pa je bilo konec koncev tudi pričakovati. Klub bi lahko gostil kakšnega obiskovalca več, vendar pa tromestno število publike nikakor ni razočaranje, sploh če se spomnimo nekaterih številk iz lanskoletne sezone.
Spodobi se in pravično je, da nastope tujih bandov otvori domača zasedba. Tokrat je to mesto pripadlo mlademu bandu Mortifixion, ki je pokazal, da je hitro uveljavljajoča se zasedba domače scene. Mortifixion pomenijo staro šolo od nog do glave, to velja tako za njihov black metal, kot za vplive death metala. V svojem nastopu so več kot solidno predstavili svojevrstni metal, za dodatne točke pa je poskrbel karizmatični frontman. Nedvomno band, ki si zasluži pozornost domače publike!
Naslednji bi morali nastopiti Sear Bliss, eden izmed vidnejših bandov madžarskega metala. Njihov nastop je bil žal odpovedan, zato smo se takoj za Mortifixion podali v pekel s švedskimi norci Bestial Mockery. Fantje dajo nekaj na show, saj so s seboj privlekli tudi rekvizite. Tako je bila vokalistova motorka, sicer švedske izdelave, prav tako glasna kot tista, ki jo ima Blackie Lawless, basistova plinska maska je nekoliko sodobnejša od tiste, s katero straši otroke Mika Luttinen, ob kitaristovi maski pa žal nisem dobil boljše asociacije od beneškega karnevala. Bestial Mockery pomeni švedski thrash metal s primesmi blacka v vrtoglavih hitrostih in energijo na maksimumu. Igrajo na “enajst”, bi lahko rekli za tele Švede, ki ne skrivajo, da radi poslušajo Gehennah in Impaled Nazarene. S svojim nastopom so dokazali, da sodijo v elito skandinavskih razgrajačev.
Na vrsto so prišli Skyforger iz Litve, s svojim poganskim metalom. Težko se je bilo upreti, da vas njihove melodične, a še vedno ostre kitare ne bi potegnile vase. Njihovo glasbo vseskozi spremlja prefinjena linija folk vplivov, katere so jasno pokazali, ko je cel band odpel narodno pesem brez spremljave. Ne glede na to, kakšno je njihovo sporočilo in koliko navdiha črpajo v ljudski in poganski glasbi, Skyforger niso prestopili meja metala, saj ima v njihovi glasbi vodilno vlogo. Odličen nastop so zaključili s priredbo, nad katero smo bili presenečeni in po večini tudi navdušeni – Hail And Kill!
Z naslednjim bandom smo ostali v podobnih vodah. Latvijski Obtest navdihe črpajo iz podobnih področij kot Skyforger, tudi glasba je podobna, čeprav so Obtest nekoliko agresivnejši. Obtest so, sploh glede na dejstvo da so trio, presenetili s polnim zvokom. Gledano s tehnične plati je slaba stran banda vokalist, ki se ne ozira na ton višje ali nižje. To dejstvo se je v praksi izkazalo prej za plus, saj njegovo nekoliko specifično kričanje odlično paše v glasbo. Predstavljajte si razpizdenega generala, ki ukazuje svojim podložnikom! Jasno se tudi ob Obtest publika ni dolgočasila, band je odlično predstavil svojo izvirno in neklišejsko glasbo, prepričali pa smo se tudi, da so v desetletju svojega obstoja vse prej kot samo popivali.
Za konec tega nastopa, katerega bi lahko imenovali tudi mini festival, so nastopili Grief Of Emerald. Band prihaja iz Švedske, kar se nedvomno kaže tudi v njihovi glasbi. Grief Of Emerald so kombinacija death in black metala, v dobro predvidenih razmerjih in z deli, ki se dokaj jasno usmerjajo v eno ali drugo od prej omenjenih podzvrsti metala. Bili so edini band tega večera, ki ima v svoji glasbi klaviature. Njim je pripadla kar opazna vloga, vendar, da ne bo pomote, so Grief Of Emerald daleč od tega, da bi zveneli kičasto ali pičkasto. Ravno nasprotno: zvok kitar jih glede na ostrino postavlja nad švedsko povprečje. Tudi oni so se izkazali z več kot solidnim nastopom, v katerem je lahko užival vsak, ki je po predhodno slišanih odličnih bandih zbral še dovolj energije.
Na Christ Crushing Tour sem poslušal pet underground bandov in ob vseh nastopih užival. Ker je to prej izjema kot pravilo, si tale koncert zasluži najvišjo možno oceno. Tudi zvok je bil dober, nad povprečjem ljubljanskih in slovenskih “lukenj”, pa če mi verjamete ali ne.

Fotografije so poslikane s filmi Fuji.