Black Ritual: Acient Rites, Irdorath, Asmodeus, Misantropic Might, Voidstalker, Lehm

Zgodil se je drugi ritual v graški jesenski trilogiji. Po prvotnem Noise Ritualu, kjer so kot nosilci večera ropotali Vader in Vomitory, je bila današnja glasbena zasedba bolj obskurna mainstream metalskemu znanju – vsi nastopajoči, razen »glavnih« Acient Rites, so izhajali z domače avstrijske grude. Morda je bil zaradi tega obisk glede na Noise Ritual skoraj razpolovljen? Kakor koli, na blagajni me je organizator, stalno stranko, prepoznal in pozdravil z nasmeškom ter »Si prišel sam?«. Po pritrdilnem odgovoru je v hecu pripomnil: »Očitno te nihče ne mara«. Del črnega rituala morda z namenom zagreniti ranljive duše, da lažje sprejmejo temo?

Ime dogodka je nakazovalo black metal v kombinaciji s še več black metala, zato me je netipičen začetek z Lehm presenetil. Ne da nisem njihove glasbe že od prej poznal, enostavno mi je padlo iz glave, da oni odpirajo koncert. Power trio, ki stavi na sludge-doom, je ustvaril prijetno aromatično atmosfero s kadilom iz mire (Myrtus communis), ki se obredno uporablja v različnih religijah, nam najbližje pri sveti maši. Kot zanimivost, kadilo je, če me moje ministrantske izkušnje ne varajo, simbol Marijine čistosti in plodnosti (na koncu smo pa vendarle vsi pod kožo krvavi, kajne?). Prijeten vonj se je vil po dvorani ob spremljavi zateženih doomovskih atmosferičnih taktov in sludgeovskega globokega kričočega vokala (ne ravno Crowbar, a v tem stilu). Naužil sem se tovrstne glasbene raznolikosti, saj sem vedel, da sledi pet ur black metala.

Mrzlo vreme je bilo razlog, da sem med menjavo bandov raje kar počakal v dvorani s tisto peščico ljudi, ki so tudi prišli sami in jih nihče ne mara. Navsezadnje, dvajset minut med menjavo bandov ni tako dolga doba. Sledili so Voidstalker, našemljeni v pričakovane corpsepaintovske barve. Presenetil me je kitarist na moji strani odra, ki je bil v blackglam opravi, kar je vključevalo sončna očala, zebraste čevlje in, kako naj opišem, zavezan šal ali bandano v jeansih (beri Mötley Crüe). Prvi komad je bil temu primerno netipičen, saj je mešal black metal s klasičnimi rock and roll elementi. A kaj kmalu je glasbeni obraz začel kazati black metalsko podobo, vendar z več dimamike, s čimer mislim pogosto menjavanje bobnarskih ritmov z manj klasičnih blast beatov. Na odru je tekom nastopa pevec polil pivo in z zanimanjem sem čakal, če bo iz tega kak zanimiv razplet.

Polito pivo je bilo po Vodistalker v dolgočasnem in profesionalnem stilu pobrisano s strani roadiejev. Gledal sem tonsko vajo Misantropic Might in v oči mi je padel izjemno talentirani basist, ki je poleg izjemne tehnike igranja s prsti (vsi štirje prsti na desni roki so mu leteli, kot da bi igral koncertni klavir) imel zelo kornovski in kovinski zvok basa, netipičen za black metal. A kaj, ko ob začetku seta bas tako ali tako ni prišel do izraza. Band je bil zamaskiran v naglavne črne maske, kakršne si včasih v varnem intimnem zavetju zaklenjene spalnice na obraz nadenejo ljudje, ki se imajo zelo radi ali pa potrebujejo psihiatra. Tempo se je dvignil na standardno blast beatanje, večerni ritual je postajal vedno bolj črn. V industrijskem žargonu bi lahko dejal, da se je proces stabiliziral in prišel v »steady state«. Od tu naprej namreč ni bilo večjega eksperimentiranja z glasbenim stilom. Kot začimba je kitarist podpiral nastop z death metalskim back vokalom, ki je ležal v nižinah Nile. Med vsemi komadi na setlisti se iz glave spomnim istoimenske pesmi Misantropic Might, Feindt ter poslednjo, posvečeno vsem verižnim kadilcem in alkoholikom, Lungs of Steel.

Vzdušje se je z Asmodeus bližalo headlinerskemu, saj so bili Asmodeus prvi band, ki je ta večer na odru izobesil lasten logotip. Domačini iz Gradca, ki so na sceni, vsaj tako so naznanili, dobrih petindvajset let, so navdušili z glasom in stasom. Najbolj zanimiva mi je bila statika kitaristov, ki sta večino časa stala kot lipova bogova in z grinto na obrazu indiferentno zrla v prazno. Del nastopa? Oprava banda je bila navdahnjena, po mojem mnenju, iz Gospodarja prstanov, specifično orkovske vojske. Nadaljevalo se je polivanje piva, a tokrat s strani, hvala silam teme, končno malo bolj živahne publike (res je, če citiram kolega, ki je omenil, da so koncerti v Gradcu primerljivi s Cankarjevim domom). Intenzivno čupati ter hkrati držati poln kozarec piva v roki ni tako trivialno, kot se morda zdi. Kot rečeno, glede na vzdušje in odziv publike bi si upal trditi, da so bili Asmodeus prvi headliner večera.

Nadaljevalo se je, kot so Asmodeus končali. Irdorath so držali vzdušje na headlinerskem nivoju in napolnili dvorano do optimistično napol polne ali pesimistično napol prazne. Glasbeni stil je bil primerljiv s predhodniki, le morda s ščepcem več epskih elementov ter melodike. Navsezadnje, Irdorath je ime, za tiste gamerje tam zunaj, iz priljubljene igre Gothic II, ki sem jo tiste dni tudi sam igral, a sem iskreno pozabil, kdo ali kaj je Irdorath. Komadi so minevali eden za drugim med mislimi na dotično igro, kjer sem se na vse krplje želel spomniti ozadje in kontekst imena banda. Ko sem obupal, sem pogled bolj pozorno preusmeril na oder in na kitari prepoznal kitrarista od Voidstalker??! Glam zebraste čevlje je sicer zamenjal za zebrast kitarski pas, a vse ostalo je izgledalo isto. Med pisanjem reportaže sem se iz radovednosti na hitro pozanimal o tem in razbral, da obstajajo kadrovske povezave med avstrijsko-koroškimi bandi Irdorath, Voidstalker in Plaguepreacher. A iskreno, toliko me ta tematika niti ne zanima, zato bom na tej točki s tem zaključil.

Vzdušje je s koncem Irdorath pojenjalo. Morda nesrečen splet okoliščin, a ravno zdaj so nastopile težave s tonsko vajo, kar je privedlo do nadležne zamude. Trije srčni fani so čakali v prvi vrsti, za razliko od prejšnjih bandov, kjer ob tonski vaji pred odrom ni čakal nihče, je zdaj bilo našteti kakšna dva ducata glav. Anciant Rites niso del mojega sveta - uradno se niti nimam za black metalca, zato moje black glasbeno zanimanje zajema predvsem nosilce norveškega zvoka iz prvih dveh generacij bandov iz začetka 90-ih. In dobil sem občutek, da je tudi večina ostalih ljudi prišla pred oder bolj iz radovednosti ali zbirateljstva, da odkljuka band na seznamu videnih. Anciant Rites so sicer začeli glasbeno pot v 90-ih v Belgiji. Edinemu še prisotnemu ustanovnemu članu banda Guntherju Theysju, ki je gonilna sila banda, je na odru družbo delal še veteran in kitarist Erik Sprooten, ki je stalni član banda od 1996 in je sodeloval na vseh studijskih albumihm razen prvenca The Diabolic Serenades. Vse te informacije pa žal niso prepričale publike, da bi dala bandu priložnost. Opaziti je bilo, da so po začetku nastopa ljudje odhajali iz dvorane, kar je privedlo do situacije, da se je peščica trdoživih fanov, v katere je band usmeril vso svojo ljubezen, skoncentrirala pred odrom. Jaz sem iz spoštovanja ostal pri mešalki in z zanimanjem spremljal dogajanje. Uspelo mi je celo fotkati setlisto za morebitne fane med bralci.

Ancient Rites setlista: Infant sacrifices (intro), Assyrian Empire, Crucifixion Justified, Aris, Obscurity Reigns, Death Messiah, Longing for the Ancient Kingdom, ...and the Horns Called for War, Land of Frost and Despair, Evil Prevails, Blood of Christ (Mohammed Wept), (Het Verdronken Land van) Saeftinge, Victory or Valhalla, Total Misanthropia, Mother Europe, Fatherland.

In tako se je, po mojem mnenju bolj klavrno končal Black Ritual. Če primerjam obisk s pred kratkim razprodanim ravno tako blackmetalskim Transcending Visions Festom (1. dan in 2. dan), sem bil nad slabim obiskom dokaj razočaran. Razlogov je morda več – v Avstriji so bile ta teden šolske počitnice in večina ljudi si v tem času vzame dopust, nastopajoči niso imeli statusa »velikih« na sceni, prestavljene ure na zimski čas so morda polenile ljudi, da se jim ni ljubilo v temi v lajf? A ni še vse izgubljeno – kmalu sledi zadnji del trilogije Death Ritual s Krisiun kot nosilci večera, morda pa se tam storjena krivica popravi.