Ker sem en teden prej sledil vabilu prijatelja in se v mariborskem MC-ju udeležil 20. obletnice Metal Attacka, ki je dejansko bila 19. obletnica, sem posledično izpustil nastop trojice Hellsword, Ater Era, DamnatioN v Ljubljani. Kaj ponujata prva dva banda sem točno vedel, za slednjega sem pa takrat prvič slišal. In isto je veljalo za večino obiskovalcev koncerta, z enim od njih pa sem se pogovarjal en teden kasneje. In ta mi je ravno slednje toplo priporočal. Po njegovih besedah so DamnatioN perspektiven death metal band, ki se mu splača prisluhniti, o čemer bo morda tudi vas prepričal njihov komad Jack the Ripper.
A DamnatioN niso razlog, zaradi česar omenjam dotičen koncert. Tega omenjam zaradi Primorcev Ater Era, ki so se zaradi bobnarjevega odhoda iz banda morda za vedno, a zagotovo za nekaj časa poslovili od koncertnih odrov, zaradi česar mi je bilo izredno žal, da sem jih moral izpustiti. K sreči sem dobil drugo priložnost, popravni izpit v »sosednjem« Kranju en teden kasneje, kjer so psihedelični black metal trojici delali družbo še death metal progresivneži Morost in black metal eksperimentalca Snøgg. Metal večer, ki je postregel z nekakšno »smetano« slovenske metal scene. In da ne bom zvenel preveč subjektivno ... s smetano imam v mislih samo okoliščino, da so vsi trije bandi znotraj žanra, v katerem delujejo, vsak zase nekaj posebnega. Nobena zasedba se ne ozira na prevladujoče komercialne smernice, temveč že od nekdaj sledi povsem svoji ideji o tem, kako naj bi po njihovem zvenela (black ali death metal) glasba. Rezultat tega so številne posebne izdaje za sladokusce oziroma v konkretnem primeru poseben metal večer, ki številčno žal ni pritegnil širše množice v kranjski TrainStation SubArt, kamor so vabili KRDM.
Kot prvi so nastopili Morost. Zasedba je začela z najkrajšim komadom aktualnega albuma Forged Entropy, ki sliši na ime The Conundrum, in nadaljevala z naslovnim komadom prvenca Solace in Solitude. V tem času so potekala še nekakšna »popravila« ob odru, zaradi česar so bile lučke usmerjene v nas publiko in smo se lahko po besedah pevca Jonasa počutili kot doma v dnevni sobi. Ko so bila dela opravljena in so bele lučke ugasnile, se je oder zavil v temo in meglo, v družbi katerih so prišli komadi Beg, Artificial Time, The Joy of Pandemonial Ruination in Fat Shepherds do pravega izraza. Še najbolj imam s tem v mislih Petrove romantične in Ažbetove tehnične ekskurze na kitari, ki poslušalca bolj ali manj prisilijo, da enostavno zapre oči in se jim prepusti. Prav v teh vidim oziroma slišim dodano vrednost v glasbi od Morost, ki sicer v živo odlično deluje tudi po zaslugi nalezljivih riffov in pametno uporabljenih breakdownov. Čeprav so komadi dolgi, minejo v živo kot za šalo.
Enako lahko trdim tudi za naslednje nastopajoče. Govorim o Snøgg iz Velenja, ki so nastop začeli v troje, vmes delovali v dvoje in zaključili spet kot trojica. Kot uvodna trojica so se posvetili delu aktualnega albuma Dan, ko je vrag vzel šalo, kjer ima viola pomembno vlogo. Prav prijetno je bilo spet videti Andreja na odru, kako reže po svojem instrumentu. Po bolj ponotranjeni izkušnji se je dvojec Mørke in Ulv posvetil starejšim in direktnejšim stvaritvam. Na vrsti je bil album Chhinnamasta, tako smo menda, če me spomin ne vara, slišali prva dva komada, ki sta v celostno izkušnjo vpeljala kar nekaj groova, po drugi strani pa v meni vzbudila potrebo po poslušanju Darkthrone. Če se prav tako ne motim, smo bili deležni tudi komada z EP-ja Qivitoq, za pravi presek vzdušja pa je poskrbel Ulv z dolgim recitalom iz Desetega brata, med katerim si je lahko Mørke na bobnih malo oddahnil. Še en vratolomni vrhunec smo doživeli s speed metalskim komadom Bogdan Voda, za konec pa je band spet v troje ponudil instrumental, ki bi lahko bil še en del epskega Dan, ko je vrag vzel šalo. Razen slabše slišnega vokala, ki je bil problematičen že pri Morost in je deloma iznakazil recital, so/sta Snøgg opravili/opravila vrhunsko delo.
Glavni band večera so bili psihedelični black metalci Ater Era. Nastop v Kranju je bil zadnji bandov nastop v tej postavi, kot sem že omenil, bobnar zapušča band. Glede na komentarje pevca/kitarista S. S. med posameznimi komadi in kasnejšo »izjavo za javnost«, še vedno ni povsem jasno, ali je to bil tudi povsem zadnji nastop tega banda. Toda glede na to, da smo bili v Trainu deležni novih viž, ki naj bi krasile še neizdan album, band še ni pokopan. A pustimo ugibanja in se posvetimo temu, kar vemo oziroma česar smo bili deležni. Trojica je začela nastop z novimi komadi, kar je v meni vzbudilo dvojne nasprotujoče občutke. Po eni strani sem bil vesel te predpremiere, po drugi strani pa dolgi komadi, ki jih moja ušesa še niso bila vajena, niso poskrbeli za tisti pravi koncertni občutek, ki sem si ga želel. Ker sem menil, da bo to zadnji bandov nastop, sem pričakoval nekakšen best of repertoar starih komadov, ki bi me takoj potegnili v svoj vrtinec. Namesto tega pa sem skorajda ukoreninjeno stal na mestu in se »mučil« z razumevanjem slišanega, sledil predstavljenim epom. Glede na setlisto bi si potem takem upal trditi, da bomo band še videli. Kar bi bilo sploh odlično, ko pomislim na preostala dva zaigrana komada z albuma Clades, ki smo jih slišali. Band je torej na koncu le ponudil to, po kar sem prišel, zaradi česar se je ta poseben metal večer v Kranju pod črto z vidika vseh bandov tudi zame zaključil v pozitivnem duhu.
