Hammerfall / Stratovarius / Shakra

Po koncertih večinoma ekstremnejših zvrsti metala se je v Ljubljani zgodil pravi mali heavy metalski spektakel; v okviru festivala Monster Metal Madness so nas obiskali švedski heavy metal prvaki Hammerfall in vodilni finski melodični metalci, Stratovarius. Za ogrevanje občinstva pa na turneji skrbijo Švicarji Shakra. Skupaj torej paket, ki so ga ljubitelji power metala že dolgo želeli, in dejansko to tudi je ena najmočnejših tovrstnih skupnih turnej v zadnjih letih v Evropi.
Po dobrih dveh tednih in Gotthard so v VPKju torej nastopili še drugi švicarski hard rockerji (od najbolj poznanih pogrešamo samo še Krokus). Ponavadi ob prvem nastopajočem dvorana ni tako polna kot je bila tokrat, a dež je vse obiskovalce priganjal v varno zavetišče, kar je bil za Švicarje nedvomno pozitivno. Tako se je že kmalu po začetku v dvorani »nasejalo« prijetno vzdušje, ki se je še stopnjevalo tekom njihovega nastopa. Shakra so svoj polurni nastop začeli z uvodno skladbo zadnjega albuma Fall, Chains Of Temptation, nato pa so se menjavali komadi zadnjih treh albumov. Osrednja figura banda je bil frontman Mark Fox, čigar pevska predstava je bila tudi zelo nivoju. Kvintet, ki se je predstavil kot dober live band, je pripravil pravo ogrevanje in si gotovo pridobil nekaj novih simpatizerjev.
Set lista Shakra: Chains Of Temptation, Too Good For Me, She's My Ecstasy, Now Or Never, Take Me Now, Why Don't You Call Me, Rising High.
Hammerfall in Stratovarius si na tej turneji izmenjujejo vloge headlinerjev in tokrat je ta vloga pripadla Švedom, kar pa je bila glede na popularnost bandov pri nas tudi poštena in primerna odločitev. Stratovarius so že v petnajstih minutah nastopa na letošnjem Wacken Open Air festivalu pokazali, da gre za čisto drug band, ki smo ga lahko gledali še lani. Stratovarius niso več band, kjer vsak član več ali manj cel koncert stoji na svojem koncu odra; imajo energičnega live basista; imajo pevca, ki uživa vsako sekundo nastopa in mu ni glavna skrb, da rutinirano in brez napak odigra svoje delo; imajo kitarista, ki ga ne skrbi več, da se na odru ne bi srečal z vokalistom, ki je na odru dejansko oživel in se neverjetno velikokrat tudi nasmehne, in navsezadnje imajo bobnarja ter klaviaturista, ki imata ob sebi spet pravi band. Lahko bi rekli, da Stratovarius na odru doživljajo svojo drugo pomlad. »Odpičili« so vse svoje krajše hite, single od Destiny albuma naprej. Že takoj s prvim Hunting High And Low pa so zadeli na polno in močno dvignili temperaturo v dvorani. Ta je malenkostno padla le ob daljših epih, Desiny in United, a tudi tu je Kotipelto poskrbel, da ne preveč. V glavnem je skozi cel koncert vladala odlična atmosfera, sodelovanje publike je bilo ena a, tudi izbor komadov je bil pravi (manjkal je edino kak še starejši, vsaj iz Fourth Dimension). Kdo bi si seveda tudi želel, da bi slišal kar celo Live ploščo iz leta 1998, a tudi kasneje so naredili še dosti odličnih komadov in prav je, da jih igrajo. Nabolj emocionalni del koncerta je kot vedno predstavljala balada Forever, vrhunec pa klasika, Black Diamond. Takšnih Stratovarius v živo si lahko le želimo.
Set lista Stratovarius: Hunting High And Low, Speed Of Light, Kiss Of Judas, Save Our Souls, Maniac Dance, Destiny, Forever, United, Father Time, Eagleheart, Black Diamond.
Za letošnji album Chapter V bi lahko rekli »businness as usual«, le da je zapakiran v modro in ne v rdeče in tudi ko jih večkrat vidiš v živo, je v glavnem najkrajši komentar, »kot ponavadi«. In če pogledamo še set listo, ki je z izjemo Legend Reborn ter At The End Of The Rainbow identična tisti, ki so jo »gonili« že celo festivalsko sezono, bi bil tudi sedaj komentar lahko enak; vendar pa ni. Z nastopom v Ljubljani so (vsaj v mojih očeh; in tudi ostale ekipe) prekosili videno letos na festivalih. Nekako se zdi, da so Hammerfall v svoj nastop vnesli več spontanosti, vsaj za frontmana Joacima to vsekakor velja (če odmislimo tiste nagovore, ki jih ponavlja že od Legacy Of Kings turneje dalje) in nastop ostalih se zdi manj »posiljen«, bolj uživaški; njihovo poziranje pa pač je, kakršno je. Eden izmed teh pokazateljev je bil tudi bobnarski solo, ki se drugače, odkar smo videli pri delu Mikea Terrano, večinoma zdijo nepotrebni. Anders pa je tokrat ubral drugačno taktiko in ob glasni spremljavi publike začel igrati Run To The Hills ter nato še Breaking The Law. K boljšem vtisu pa je nedvomno pripomoglo tudi fantastično vzdušje, več kot tisoč glavo občinstvo je super sodelovalo; pelo, vzklikalo, ploskalo se je vse komade, od prvega do zadnjega. Pirotehničnih sredstev, ki jih sicer uporabljajo tako Stratovarius kot Hammerfall, tu ni bilo, ker dvorana pač to onemogoča, je bila pa scena popestrena z ekranoma ob robu odra. Po himni Hearts On Fire so se Hammerfall dokočno poslovili in tako zaključili prvi dan Monster Metal Madness festivala, ki je v vseh pogledih uspel.
Set lista Hammerfall: Secrets, Riders Of The Storm, Renegade, Let The Hammer Fall, drum solo, Fury Of The Wild, Glory To The Brave, A Legend Reborn, At The End Of The Rainbow, Blood Bound, Heeding The Call, Templars Of Steel, Hearts On Fire.