Inferno Metal Festival 2023, 3. dan

Na Inferno Metal Festivalu 2023 so 3. dan nastopili:
 
Rockefeller:
16.30 Vemod
18.00 Sakis Tolis
19.30 Arcturus
21.15 Nile
23.30 Watain
 
John Dee:
17.15 Dwaal
18.45 Dold Vorde Ens Navn
20.30 Svalbard
22.30 Gaerea

Vemod na Inferno Metal Festivalu 2023
Če sta prva dva dneva festivala poskrbela za dovolj razgiban in energičen uvod, se je tretji dan začel zaspano in zasanjano. To lahko poleg že nekoliko utrujeni glavi brez zadržkov pripišem tudi prvemu nastopajočemu bandu Vemod. Da ne bo pomote, tukaj ni kriva slaba izvedba koncerta ali kaj v tej smeri. Band je že ob samem začetku na odru deloval suvereno in s projekcijo narave v ozadju ustvaril prav imenitno atmosfero. A je bil enostavno dan že sam po sebi bolj zaspan in atmosferični black metal je le še dolil olje na ogenj. Zato tudi banda nikakor nisem začutil v pravi meri, čeprav sem ljubitelj takšnih viž in se večino časa posvečam ravno temu žanru. A tokrat žal ni bil pravi dan za to oziroma jaz nisem bil pravi. So pa gospodje iz zasedbe Vemod vseeno s pravo kuliso in zanimivim menjavanjem atmosferični in hitrejših delov med publiko poželi dokaj zavidljiv aplavz in vsekakor bi bil že čas, da po zadnji izdaji Venter på stormene, ki sega v leto 2012, na dan privlečejo nekaj novega. Upam, da jih bom takrat lahko ponovno zasledil kje na odru in se jim posvetil s pravo energijo. (Žiga)

Dwaal na Inferno Metal Festivalu 2023
Da pa sanjavega in počasnega metala za ta dan ne bi bilo dovolj, so v manjši dvorani John Dee svoj nastop takoj za Vemod pričeli še eni domačini, in sicer doom/sludge metalci Dwaal. Težki in mastni riffi so nadaljevali zgodbo prejšnjega banda, le v drugačnem stilu. To se je nekako poznalo tudi pri sami zasedenosti dvorane, ki je bila tokrat za odtenek bolj prazna, vendar so zvesti oboževalci dooma in sludgea vsekakor prišli na svoj račun. Glasbi primerno je bilo v dvorani prisotno bolj zasanjano pozibavanje, nekateri so tudi z zaprtimi očmi vsrkavali glasbo in jo ekstatično požirali vase. O teži glasbe priča tudi dejstvo, da so v dobrih 45 minutah Dwaal odigrali zgolj štiri komade. Za konec nam je zasedba predstavila komad You Will Never Be Enough, ki bo našel mesto na prihajajočem albumu. Band je na odru vidno užival in tudi s pozivi publiki poskušal razbiti sanjavost, ki pa mene žal ni spustila do konca nastopa Norvežanov. (Žiga)


Sakis Tolis na Inferno Metal Festivalu 2023
Kdor pozna Rotting Christ, pozna Sakisa Tolisa, in kdor pozna Sakisa Tolisa, pozna Rotting Christ. Boljše definicije solo projekta frontmana grških veljakov black metala ni, saj že ob lanskoletnem izidu in prebiranju recenzije ploščka Among The Fires of Hell mimo te korelacije enostavno ni šlo. Vendar pa je druga zgodba, ko gre za nastop v živo, in tako je tokrat tudi mene premagal firbec in sem se potiho kar veselil Sakisovega koncerta. In če je kdo ob premiernem nastopu pričakoval kaj iz hiše Rotting Christ, ga moram razočarati, saj je Sakis celoten nastop posvetil lastnim komadom. Seveda pa brez občutka, da gledamo in poslušamo Rotting Christ, ni šlo in tukaj se lahko vrnem na zgoraj navedeno tezo. Čeprav je podobnost v stilu in izvedbi velika, je to le nekaj čisto samosvojega in Sakis live nastop odlično podredi svoji glasbeni identiteti, ki je navzoče med publiko, seveda tudi mene, nabila z energijo in prebudila iz zaspanega in zasanjanega popoldneva. Karizma, ki jo na odru izraža Sakis, je enostavno brezmejna, in kot pravi vodja lasten glasbeni ustroj definitivno pelje v pravo smer. Prebujena publika je nastop Grka sprejela z odobravanjem, in čeprav je trše zvoke na trenutke mogoče zamenjal lahkotnejši rockerski pridih, to množice ni zmotilo in je vsak komad pospremila z bučnim aplavzom. Navzoči smo bili tako deležni predstavitve celotnega albuma v živo, ki ga je Sakis zaključil s priredbo Nocturnal Hekate in še enkrat več dokazal, zakaj spada med velike. Ali z Rotting Christ ali s solo projektom, v živo je Sakis Tolis prav posebno doživetje. (Žiga)


Dold Vorde Ens Navn na Inferno Metal Festivalu 2023
Najbolj nor nastop celotnega festivala so v mojih očeh oddelali Dold Vorde Ens Navn. Pri teh gre v 75 % za člane od Dødheimsgard, ki so se združili pod drugim imenom, da lahko ustvarjajo drugačno glasbo. Še vedno ustvarjajo black metal, a ta je bolj tradicionalno drugačen. A ne razumite me narobe, pri tem ne gre za starošolski black metal, gre za black metal z močnimi primesmi folklore. In to je band prenesel tudi na oder. Četverica se torej ni odločila, da ponudi še en udaren nastop več, ki bi se vrtel samo okoli hitrih bobnov in nalezljivih kitarskih riffov, temveč je poskusila prenesti tudi svoje neglasbene ideje na nas obiskovalce. Najpomembnejšo vlogo je pri tem odigral frontman Vicotnik, ki je na odru igral lutko, ki jo vodi lutkar, blaznega manijaka, ki straši z zbeganimi pogledi ali na vseh štirih headbanga na ritme glasbe. Različne vloge za boljšo interpretacijo različnih pesmi, med katerimi so nadvse dominirale tiste z dolgometražnega prvenca Mørkere, medtem ko je bil debitantski EP Gjengangere i hjertets mørke zastopan s samo eno pesmijo. Ta odločitev me dejansko sploh ni presenetila, saj je album Mørkere dosti enotnejši, vsebuje močnejšo rdečo nit, ki se hkrati ujema z današnjo glasbeno usmerjenostjo banda. (Dejan)


Arcturus na Inferno Metal Festivalu 2023
Če človek preveri, v kakšnih bandih so dejavni posamezni člani od Arcturus, bi bilo treba govoriti o superskupini. Če vas ne prepričajo sedanji ali bivši člani bandov, kot so Mortem, Ulver, Borknagar, Den Saakaldte ali Ved Buens Ende, bi morali vašo pozornost pritegniti Dimmu Borgir, Emperor in Mayhem. Je tako? No, potem imamo superskupino, ki glede na reakcije določenega dela občinstva vendarle konkretno manj navdušuje kot zgoraj omenjena imena. Arcturus so med svojim delovanjem izdali samo en album, ki ga lahko spravimo v predalček »klasično« ali »tradicionalno«. To je prvenec Aspera Hiems Symfonia, ki je odličen primer simfoničnega black metala, od katerega se je zasedba oddaljila že davnega leta 1997 z naslednikom La masquerade infernale. S tem in ostalimi tremi albumi od vsega petih iz diskografije je band kratkočasil obiskovalce festivala slabih 60 minut. Največji poudarek je bil na že omenjenem ploščku La masquerade infernale, najmanj pa na aktualnemu Arcturian, s katerega sem upal na komad Game Over, prejel pa Crashland. A škoda v tej zvezi je minimalna, kajti kar nisem se mogel načuditi vsemu, kar sem sprejemal z ušesi in s pomočjo številnih vizualizacij namesto backdropa tudi z očmi. Poleg ponudbe ekstremno avantgardnih viž je band nasmejal s svojo opravo, ki spominja na brodolomne gusarje, katerih identiteta je bila pri enih bolj, pri drugih manj ves čas skrita za različnimi maskami. A vseeno se ve, kdo so. Medtem ko so ljudje skandirali Hellhammerjevo ime, na kar se je možakar tudi prijazno odzval, na podlagi markantnega glasu ni bilo težko prepoznati, da je ICS Vortex na vokalu. Edino identitete ženske, ki je za dva komada delila oder z bandom oziroma vokalne dolžnosti z Vortexom, nisem znal razvozlati, čeprav ni nosila maske. (Dejan)


Svalbard na Inferno Metal Festivalu 2023
Verjetno bo marsikdo delil mnenje z mano, da v poplavi in dostopnosti informacij vseeno kakšna stvar ne doseže pravih ušes. Na srečo se v glasbenem smislu na našem portalu velikokrat znajde kakšna zanimiva recenzija ali reportaža, ki ob prebiranju ničkolikokrat vzbudi zanimanje. Tako me je zadnja reportaža sodelavca Mateja iz Kina Šiška prepričala, da sem si sredi norveške prestolnice šel ogledat čudo z imenom Svalbard. Čudo seveda v pozitivnem pomenu besede. Britanci Svalbard s karizmatično Sereno Cherry na čelu so res nekaj posebnega. Popredalčkani kot post-hardcorovci že 12 let grmijo po odrih, in kot je že v reportaži omenil Matej, band v svoj nastop vloži toliko energije in energičnosti, da tudi najbolj zagrizen skeptik ne more ostati miren. Svalbard so od samega začetka zavladali na odru, grmeli po celotni dvorani in le z redkimi mirnejšimi deli omogočili vročični publiki, da zajame zrak in se pripravi na novo energijsko eksplozijo. Vsekakor izjemen nastop, v katerem sta tako band kot tudi publika vidno uživala, nasmešek na obraz Serene pa je pričaralo tudi dejstvo, da je leta 2005 prvič obiskala Inferno in tudi takrat so igrali virtuozi Arcturus. Razlog več, da je bil ta nastop Svalbard nekaj prav posebnega, a tudi osebno so me Britanci pozitivno presenetili ter s svojo posrečeno mešanico agresije in melanholičnosti, ki jo na odru predstavljajo z nasmeškom na obrazu, prepričali, da si jih bom v prihodnje še kdaj ogledal v živo. (Žiga)


Nile na Inferno Metal Festivalu 2023
Ko sem spremljal Nile na velikem odru prizorišča, sem imel občutek, kot da sem jih komaj minuli teden gledal v Ljubljani. No, štirje meseci dejansko niso tako zelo dolgo, pa vendarle. Morda je krivo tudi to, da je band konstantno na turneji in da brez premora ponuja iste viže, med katerimi ponovno nisem slišal Annihilation of the Wicked. Ko sem preverjal setliste s preostalih headlinerskih koncertov, je bil ta komad naveden, a v Oslu ga je band izpustil enako kot v Ljubljani. No, popravni izpit številka ena in številka dva lahko maja opravljam v Gradcu in Zagrebu, morda pa bom imel tam kaj več sreče. Razen slabšega oziroma neuravnoteženega zvoka, zaradi katerega je Sandersova kitara povozila dobršen del preostalih kitar in za katerega ne morem trditi, da je vladal po vsej dvorani, sicer nimam pripomb nad nastopom, ki sta ga ponovno za nas pripravila Karl Sanders in George Kollias s svojimi kolegi. Band se je še enkrat več sprehodil po dobršnem delu svoje diskografije, se dotaknil skoraj vseh albumov oziroma izpustil samo dva od devetih, in sicer Ithyphallic ter At the Gate of Sethu. Ponovno se je poznala razlika med zvokom v neposredni bližini banda, kjer je bil dober, in malo dlje stran, kjer je očitno z oddaljenostjo izgubil na moči. Kam se bom postavil maja, torej vem že danes. (Dejan)


Gaerea na Inferno Metal Festivalu 2023
Tako kot že dan poprej sem bil zaradi kapacitete manjše dvorane John Dee ponovno primoran nekoliko prej zapustiti nastop na velikim odru, da si izborim najbolj primerno mesto za prvo poslastico večera, ki sliši na ime Gaerea. Portugalski black metal zamaskiranci že lep čas več niso novinci na sceni, kar so z lanskoletno tretjo izdajo Mirage tudi potrdili. Vsi ti indici so vzbudili tudi moje zanimanje. Na tem mestu moram tudi poudariti, da se je predčasni odhod obrestoval, in tudi čakanje na nastop Gaerea ob zvokih Black Sabbath ni predstavljalo večjih težav. Po krajšem uvodu je band počasi zasedel mesto na odru in zagrmel z najtemačnejšim black metalom čez publiko, ki je za trenutek ohromela, a v naslednji sekundi dojela, da bo to nastop s samimi presežki. K temu je levji delež prispeval frontman Henriques, ki je s svojo prezenco večkrat pokazal, da je vsak oder zanj premajhen in kako enostavno z emotivno nabito glasbo, kar black metal še kako je, dosežeš najgloblja čustva v vsakem posamezniku v publiki. Čeprav maske delujejo zdaj že na trenutke prežvečeno, imajo v primeru Gaerea drugačen in globlji pomen, band predstavijo kot edinstveno celoto ter, kot je v enem nagovoru omenil Henriques, gre pri Gaerei za: »show of the blackest boneless ones … «. Definitivno show, ki si ga je vredno ogledati v živo, če ne prej, lahko to storite 9. junija v Zagrebu. Ne bo vam žal. (Žiga)


Watain na Inferno Metal Festivalu 2023
Po neverjetni predstavi, ki so jo pričarali Gaerea, in čustvenem naboju je bilo težko pričakovati, da se lahko to še nadgradi. A kaj, ko so za njimi na vrsto prišli eni in edini Watain. Že sam pogled na oder je dal publiki jasno vedeti, da bo tokrat šlo za črno mašo par excellence. In kakor hitro so Watain prikorakali na oder, ki ga je kot zadnji zavzel Erik, se je ceremonija začela. Kdor pozna zgodbo in ideologijo zasedbe, ve, da možakarji s svojimi dejanji mislijo še kako resno in temu primerno posvetijo nastop čaščenju vladarja podzemlja. Kot naročeno, se je to na Norveškem zgodilo točno ob največjem prazniku kristjanov. Enostavno vrhunsko. Publika je vidno požirala vsak ritualni trenutek banda ter se pustila vsrkati v čaščenje in priklic Satana na obličje zemlje. Četudi sem sam ceremonijo spremljal z varne razdalje, saj sem se predhodno pozanimal o dogajanju oziroma se mi je v misli prikradla anekdota iz filma Dekada smrada: 10 let Dirty Skunks, se je v celotni dvorani začutila energija, ki so jo očitno zmožni samo Watain. Ognjeni show, pomešan z ritualnostjo in satanistično simboliko v pravem pomenu besede. Seveda pa je bila v ospredju glasba, ki so jo Švedi koncipirali s komadi z vseh izdaj, torej se niso osredotočili le na zadnjo The Agony & Ecstasy of Watain. Publiko so razvneli s starejšimi komadi Reaping Death in Sworn to the Dark, katerih sem se sam tudi najbolj razveselil, seveda pa sta svoje dodala še Malefeitor ter Waters of Ain, ki sta dokončno razvnela dvorano, ki je ob ritualu vrtela čupe ter moshala kot na najbolj norem thrash metal koncertu. Watain so priredili izjemen nastop, ki bo še lep čas ostal v spominu, saj v mojih očeh k odlični glasbi svoje dodata tudi izjemna teatralika in odrska kulisa, ki loči majhne od velikih. In Watain že dolgo spadajo med največje. (Žiga)