»Nevarna reč je, Frodo, če stopiš skozi vrata. Stopiš na cesto, in če ne obdržiš svojih nog na cesti, ne veš, kam te lahko odnese.«

Če je moč verjeti svetovnemu spletu, je dotični citat pobran iz Tolkienovega Hobita (Tja in spet nazaj). Zakaj začeti besedilo s takim citatom, če pa ne gre za reportažo s power metal koncerta? Ker se povezuje z dejstvom, da se je (no shit, Sherlock) včasih preprosto treba premakniti izza domačega ognjišča in se podati v širni svet. V mojem primeru, v Novo Gorico.

»Zakaj bi to moralo biti nekaj posebnega?«, se gotovo sprašujete. Ljudje potujejo tja (in spet nazaj ali pa ne) na dnevni bazi. Okej, da ne motovilim – k takšnemu uvodu me je spravila izkušnja obiska Metal Piknika, metal koncerta v Novi Gorici. Skorajda vsak, ki sem ga srečal tam (in srečal sem jih kar nekaj), je bil začuden, da me je pot prinesla tja. Potem pa mi je nekdo rekel: »Vsaka čast, da si si vzel čas za pot do sem.« To me je zabilo v tla. Kak čas? Ena cela ura in nekaj drobiža minut, če si nedeljski voznik, med katere se štejem sam, in si iz Ljubljane v Novi Gorici. Ajde, razumel bi, če bi se tja pripeljal iz ta prav originalnega domačega kraja, Brežic. To bi bil nenavaden podvig, res je, a v primeru Ljubljane pa to res ni nič takega.

A nam da misliti, da vse le ni tako enostavno. Nova Gorica torej glede na Ljubljano velja za periferijo. Kot Maribor, Murska Sobota, Ilirska Bistrica, Kočevje, Koper, hudiča – včasih tudi Kamnik. Scena ni le v Ljubljani. In periferija je zajebana, kajti od nas zahteva, da si rezerviramo več časa kot zgolj skok na mestni avtobus in prihod do Metelkove, Orta ali Kina Šiške. A to mnogi bralci in bralke Paranoida na srečo že veste.

A če ste, tako kot jaz, ena tistih oseb, ki se ji ljubi iti na koncert izven domačega kraja samo v primeru, da daleč od vas igra kak tuj band, ki ga gledate lahko bolj poredko (če sploh), ne pa domači band, ki ga lahko do septembra vidite verjetno še nekajkrat, potem je čas, da se – kot Bilbo – spravite stran od domačega ognjišča, od tistega, kar je res znano in temu primerno varno in udobno, ter greste stran in doživite nekaj, kar niste že dolgo – ali pa sploh.

In tu leži bistvo vsega tega uvodnega razmišljanja. Odhod v Novo Gorico na Metal Piknik je zagotovo bila ena boljših odločitev, ki sem jih sprejel v zadnjem času. In sodeč po tem, da je bilo kar nekaj obiskovalcev, ki niso bili iz Ljubljane (poleg tega tudi niso bili iz »neljubljanskih« bandov, ki so tisti večer igrali na Mostovni), je bila taka odločitev smiselna in prava z več vidikov. Pa pojdimo po vrsti.

Mostovna je zakon! Je plac, kjer lahko parkiraš brez pretiranih skrbi, da ti bo kdo odvlekel avto ali da boš moral najeti kako garažo oziroma iskati plac nekje po ulicah ter upati, da boš vozilo parkiral na varnem (beri: da ti ga ne bo kak lokalec okrasil s ključem). Je plac, kjer lahko na dvorišče postavijo oder, ki je hkrati velik in hkrati ne prevelik, da imaš občutek, da si v manjšem klubu, pa si v bistvu pred klubom in imaš občutek, da si na nekem intimnem dogodku, ki je organiziran samo zate. Ima dva šanka, dosti prostora za sedeti, ob močnem vetru ne odnaša zvoka in še kaj. Mogoče bi se dalo debatirati o »čučavcih«, torej WC-jih, ki jih ne boste srečali povsod, a pustimo to.

Mostovna je idealen plac za Metal Piknik. Parkirati je torej bilo najlažje početje na svetu, nakup vstopnic še lažje, težko je bilo le zavrniti »welcome drink«. A če ste odgovoren voznik, potem ga pač zavrnete. In ga gotovo spije nekdo, ki se je tisti večer še kako majal. Zelo hitro ste pred odrom, ki so ga za nekaj časa postavili pred klubski kompleks, saj je to za poletje precej bolj smiselno. Oder je bil zavarovan z ograjo, a kljub temu ni dajal občutka, da je daleč, da je delitev banda in publike zagotovljena, kot v primeru kakšnih Judas Priest. Oni so gor, mi, smrtniki, dol. Tu je bil oder prijetno nizek in ograji navkljub je to pomenilo večjo povezanost med obiskovalci in bandi, če sem bolj natančen. Dober zvok, super luči in zaradi prijetnega, čeprav kar močnega vetra, ki pa zaradi postavitve odra in dejstva, da Mostovna za odrom tvori nekakšen vetrolom, ni odnašal zvoka ali delal težave izvajalcem – zaradi tega vetra je večer po nekaj dneh sopare in peklenskih vročini bil res nekaj za dušo in telesne organe, saj te je prijetno hladilo.

In temu primerno se je folk razživel – bodisi pod odrom, bodisi za šankom, rezultat je bil živahen večer, poln dobre energije in še boljše volje tako bandov kot publike.

Prvi band sem izpustil. Jebiga, bil je prepozno najavljen. Zato sem prišel direkt na Morost, ki so postavljali svoje odrske artikle in testirali zvok. Mislim, da so imeli svojega tonca, katerega ime mi je ušlo, je pa naredil res dober zvok. Luči so bile še boljše, za kar je poskrbela Lira J., ki jo poznate iz Orta, Kina Šiška in ki je verjetno odgovorna za cel kup vizualno zelo privlačnih koncertnih dogodkov s svojim … em, »industrial light and magic«. Zakaj jo izpostavljam? Ker premalo govorimo o ljudeh v ozadju, ki pa so še kako odgovorni za res dobre koncerte. A seveda, tako tonec kot lučkar ne koristita, če ni banda ali pa če je ta zanič. V primeru Morost se tega ni bilo treba bati – bili so tam na odru, zanič pa – kot veste – zagotovo niso.

Na odru je namesto Jonasa bil tokrat za mikrofonskim stojalom nek drugi, prav tako, a precej bolj živahen mladenič. To je nov vokalist (pa ne samo v Morost, temveč tudi v Dickless Tracy, občasno pa tudi v Slugpit, kjer je baje »le« session član), Vid. In Morost z Vidom so še močnejša pošast, kot so bili prej, kar so dokazali z res kakovostnim nastopom. Čeprav se Vid kot povezovalec programa še malo lovi, vokalno grmi, kot je treba. In tako njegovo gibanje kot gibanje ostalega banda kaže, da mu po žilah teče črna kri Morost, kot bi bil z njimi že od samega začetka. Namerno sem napisal gibanje in ne premikanje, saj se – z izjemo Vida – večina banda po odru ne premika, a to niti ni potrebno. Morost tako še vedno delujejo mračno in masivno, kot nekakšna »army of darkness«. Predstavili so tako pesmi s prvenca kot novejše stvaritve, osrednji del koncerta pa je bil s saksofonom obogaten, a res predolg komad Devour Thine Light, ki je v bistvu nov EP, o katerem že vse veste, če berete Paranoid. Ampak 23 minut dolga stvaritev v živo je bila … no, zahtevna, a vseeno hvalevredna poteza, saj se fantje zavedajo, da je to za poslušalca kar zalogaj, a ostajajo brezkompromisni. Pohvalno! Kljub temu pa je treba priznati, da smo se v publiki kar malce zgubili, ko je komad kar trajal in trajal. A kot zapisano, Morost res obvladajo svojo obrt, in če se le da, jih ujemite na kakšnem odru. Mogoče ta teden v Srbiji – v petek igrajo na festivalu Exit.

Začuda kljub (pre)dolgosti (neologizem par excellence!) so Morost igrali maksimalno 45 minut, za njimi pa so na oder prišli »lokalni« thrasherji Lintver. Ti so – tako kot Morost in oba banda za njimi – zveneli res dobro, za kar je poskrbel hišni tonski mojster (in nekoč član odlične zasedbe Psihoza), Cigo. Lintver so, opremljeni z dobrim zvokom, morda malce manj impresivnim light showom, a vsekakor z ubijalsko setlisto, ki je črpala z vseh treh albumov, publiko popeljali v bojni ples, kjer so leteli udi, domače vino, hladno pivo in metal-as-fuck švic. Ta je trajal tudi 45 minut in pokazal Lintver v izredno dobri formi, samega dogajanja pa ni prekinila niti pretrgana struna kitarista/vokalista Erika, ki je nekaj časa pač preprosto zgolj pel komad Dune, potem pa spet drgnil po strunah, kot bi od tega bila odvisna usoda tega planeta. The thrash must flow, jebentiš!

Po dveh bandih je ura že kazala dobrih 23.30 in kot po EMŠU (in ne po srcu!) starejši občan, ki ceni svoj spanec in se bo do domačega ognjišča moral po koncertu še peljati (!) in to 1 uro daleč, sem bil rahlo zaskrbljen, ali se bomo vrnili v čase, ko štirje bandi igrajo oziroma zasedajo oder, kot bi bilo v bistvu osem bandov. A brez strahu, tako bandi sami kot odlična odrska ekipa so poskrbeli, da so menjave potekale izjemno hitro.

In tako so na oder prišli – če citiram Pijoa, bobnarja zasedb Hellcrawler, Pizda Materna itd. – italijanski Disfear oziroma Hobos. Hobos se spomnim, saj so 10 let nazaj igrali prav v Mostovni in to na release partyju prvenca zasedbe Lintver. »The circle is now complete«, pravi Darth Vader nekje v ozadju, a v resnici lahko takoj preklopimo v sedanjost – »the circle pit is now complete«! Hobos so predstavili prejebeno dober set, ki je gradil na kratkih, hitrih, a začuda precej razgibanih komadih. Priznajmo si – ni lahko biti iznajdljiv, če tvoja ustvarjalnost temelji na kopiranju zvoka kitar, ki ga je utelesil švedski Sunlight Studio, če je prevladujoč bobnarski ritem d-beat in če pač igraš kar prežvečen death 'n' roll na italijanski način. A prav to so bili čari, s katerimi se Hobos lahko pohvalijo. Kakšen zvok, kakšna energija, kakšna dinamika, pri čemer gre levji delež pevcu, ki si je dal ime Hobo Fabione (joj, šele zdaj sem opazil, da so v tej recenziji izpostavljeni prav pevci), katerega pojava spominja na Kevina Sharpa (Brutal Truth) v najboljših časih (glej live posnetke iz leta 1992), glas pa na dobre čase Tompe Lindberga (At The Gates itd.). Ta človek je že sam po sebi energijska bomba, potem pa to razdeliš še med ostale štiri »hobote« … uf! No, oni niso igrali 45 minut, tako da so res bili kratki in sladki, da pa vam ne bo žal, da jih niste videli, se odpravite ta konec tedna na festival Vratolom. Ugh!

Ne moreš verjeti, ampak natanko ob 00.30 so oder zasedli eni in edini Srd, ki od aprila dalje promovirajo svoj najnovejši opus diaboli, vragvmesiton. Kot ste verjetno vajeni z njihovih nastopov, ki so jih konec aprila izvedli v Ljubljani in Mariboru, kaj šele v tujini, so bili Srd z razlogom glavni band večera. Kvintet, ki ga vodi še edini originalni član, Goran, je zdaj prava vražja sila, ki se je seveda, obsijana z odličnimi lučmi (bravo, Lira!) in še boljšim zvokom (bravo, če se ne motim, Cigo!) osredotočila na najnovejši album, odigral pa je tudi kak starejši hit. Folku se je, tako kot prej, še vedno dalo noreti, prav tako pa tudi bandu, ki je svoj posel opravil z odliko in pokazal, zakaj so na vrhu slovenske ekstremne metal scene. Če jih hočete videti, bodo igrali še marsikje letos – med drugim tudi ta teden v Velenju na Vratolomu.

Poln dobrih vtisov, a seveda utrujen, kajti čakala me je še »dolga« vožnja, sem se odpravil domov prav takrat, ko so oder zasedli za kak bis ali dva. Vseeno pa sem malce pozneje šel spat zavedajoč se, da je res treba iti iz cone udobja, se podati kam, kamor te običajno ne zanese. Šele takrat se namreč pišejo spomini, ki bodo ostali za vedno. Vsaka čast in hvala za tole, Metal Piknik.