Misery Index / Darkfall / Interregnum / Erebos

Ojej, več kot mesec dni nisem bil na koncertu??!! Nazadnje so v Gradcu rajali Suffocation, kakšna sreča, da sem jih ujel pred odpovedejo nadaljnje turneje. Z zavistjo sem spremljal, da sem lenuh, ki se mu ni ljubilo voziti poldrugo uro do Ljubljane na slovenski metal koncert leta s celo dvema reportažama. Da ne pozabim omeniti Testament in dvojca Behemoth z Mesuggah. Narodnjaki imajo zgleda vendarle prav, ko prepevajo »Ne išči sreče drugod kot le doma«. In resda mi je bilo malo žal, da se nisem odpravil na vsaj enega od teh koncertov – če drugega ne, me na poti nazaj v Avstrijo vedno nasmeji SDS obmejni plakat s sloganom »Bog varuj Slovenijo«. Ali ne bi denarja za oglaševanje raje namenili kakšni družini v stiski, magari lastnim volilcem? Morda bi bilo bolj korektno, če bi kak grafitar na plakat nasprejal besedo »pred«, da bi se bralo »Bog varuj Slovenijo pred SDS«? Pa ne, da imam ta druge, ki se na Dunaj odpravljajo s kočijo in posvajajo opice v Afriki kaj raje, da ne bo pomote. Le čevlje sodi naj Kopitar.

Zlomka, bil sem pozen in se bal, da bom zamudil začetek koncerta. V naglici na minuto točno pridrvim v dvorano, se postavim na tradicionalno locacijo levo na sredini pred odrom in se ozrem na oder. »Pa ti so mi znani, videl sem jih že vsaj dvakrat. Kako se jim reče?« Erebos, grško božanstvo teme. Mišičast frontman zgoraj brez z »vojaško kratko ostriženimi lasmi« ob družbi bolj sramežljivih sogodcev, ki so, hecno, vsi poleg majic in dolgih las nosili takšno ali drugačno pokrivalo za glavo. Morda je bilo to namerno ustvarjanje optičnega kontrasta? Ko sem že pri kontrastu – frontman je med petjem (iz)gledal resno in strogo, lahko bi rekel, da je v očeh vzbujal strah – predstavljal sem si ga kot prvega v vrsti jurišne enote v kaki bitki druge svetovne vojne. Ampak med komadi se je do ušes nasmejal, z očarljivo pozabljivostjo in močnim avstrijskim naglasom nagovarjal publiko ter napovedal naslove naslednjih komadov. To mi je bilo všeč, saj si tako človek lahko zapomni naslov ter ga naknadno posluša doma. Zapominil sem si na primer komade Father Blasphemy ter komada, ki nosita ime bandov – Suffocation in Pestilence. Ta dva banda sta tudi dober opis njihove glasbe – death metal z pridihom thrasha.

Interregnum so prevzeli odrski mandat, vse je teklo po časovnici s švicarsko natančnostjo. Brezvladje oziroma prehodno obdobje med dvema vladnima režimoma, kot pomeni ime banda, se je končalo in politika je šla bolj v viking metal vode z močno slišanim Amon Amarth vplivom. Če ne verjamete, poslušajte pesem Des Menschen Bürde (človeško breme). Temu povečajte glasnost, ugasnite luči in si natočite mrzlo pivo – tako nekako je bilo vzdušje v dvorani. Žal je bil obisk bolj skromen, a to ni preprečilo osamljenih čupanj v prvih vrstah. Ker osebno nisem ljubitelj maratonskih poslušanj tovrstne podzvrsti metala, sem se po petih pesmih, ki so se mi zdele vse izdelane na isti proizvodni liniji, začel dolgočasiti in opazovati naključne stvari nastopajočih. Kot zanimivost, en kitarist je imel enako kitaro z zeleno-črnimi motivi kot Type O Negative. Drugi kitarist je bil član Darkfall, ki so zavzeli oder za Interregnum. Zgleda, da se banda poznata in prijateljujeta, kar je super. Prepevali so v nemškem jeziku, a to sem šele opazil proti koncu (glede na to, da je growlanje samo po sebi dokaj nerazločno). Impresivna je bila »scenografija« – ogromen izobišen logo z vsemi modnimi dodatki, kot se spodobi in je v navadi uveljavljenim metal aktom. Vztrajal sem še nekaj taktov, nato pa sedem minut pred uradnim zaključkom sklenil, da je nastopil moj čas, da grem do šanka in morda srečam kak znan obraz.

Z znanimi obrazi nisem imel sreče, saj že v osnovi ni bilo dosti obiskovalcev – do tedaj je bila napolnjena dobra polovica dvorane. Darkfall so ime, ki takoj, ko ga slišim, pomislim avtomatsko na Gradec. Kolegica, ki živi tu že vrsto let, je seznanjena z lokalno sceno in celo njen partner je bil bivši član Darkfall, mi je, odkar sem se preselil v Gradec, prala možgane z vprašanji »Poznaš Darkfall? Poznaš Darkfall? Poznaš Darkfall? Poznaš Darkfall???« In upam si trditi, da so člani banda celo pomagali organizirati današnji dogodek. Na tem odru sem Darkfall videl že vsaj dvakrat, nazadnje novembra lani na Death Ritual skupaj z Mastic Scum in ostalimi. V spominu imam predvsem to, da je tonski mojster kraljevo zaj*** zvok in pevec Darkfall se je ves set s pogledom, sredincem in besedami pritoževal. Sicer je imel prav, izpadlo je res klavrno, in band se mi je prav zasmilil, ko smo na koncu ostali zaradi mučnega zvoka le tri osebe v dvorani; pa še to bolj iz moralne podpore. Kot pravi naš odrešenik Jezus Kristus, »Tako bodo zadnji prvi in prvi zadnji (Mt 20,16 )«, se je tokrat tehtnica usode prevesila na stran Darkfall. Zvok je bil soliden, dvorana se je napolnila celo malenkost bolj, jakost zvoka je narstla in zabava se je nadaljevala. Sledila je železna setlista oziroma po spominu sem ocenil, da so igrali skoraj podobne komade kot na prejšnjih koncertih s kakšno izjemo, ki potrjuje pravilo. Za pokušino prilagam komad War Has Come, ki je v živo kar energičen in mi je osebno eden izmed najboljših v setu. Za nežnejše duše pa melodična baladna (no ja ...) pesem Ride Through The Sky.

Misery Index nisem videl v živo že lep čas. Prevzeli so me kot bruca s Traitors, nato pa je iskrica nekoliko ugasnila. In življenje mi je dalo ponovno možnost. Da ne bi izpadel popolen idiot, sem osvežil njihovo diskografijo, ki je nimam posodobljene od The Killing Gods iz leta 2014. Za morebitne zlobne jezike pa ponudim še eno modrost iz Svetega pisma: »Brez usmiljenja bo namreč sojen tisti, ki ne skazuje usmiljenja. Usmiljenje slavi zmago nad sodbo (Jak 2,13)«. Zamudil sem manj, kost sem milsil, le dva studijska albuma: Rituals of Power iz leta 2019 in lanski album Complete Control. Za predigro sem preposlušal zamujeno glasbo, za vsak slučaj. Zame osebno death metal, uradno vse med grinded death in brutal death metal, a naj presodi Kopitar. Dvorana je dosegla nov rekord, skoraj tri četrtine zasedenosti. Navsezadnje smo vsi prišli na koncert bolj ali manj zaradi njih. Po prvih blast beatih je sledil komad Ruling Class Cancelled z albuma Traitos, po besedah kitarista/pevca Marka Kloeppela »nekaj hitrejšega« in srček mi je začel hitreje biti. Sledile so Complete Control in še pesem ali dve s tega albuma. Na tej točki se je začel prvi circle pit večera, a ne spontano, po navodilih iz odra: »Open that shit up!«. Tuliti sem šel z volkovi in tako med čupanjem in circle piti izgubil kognitivno sposobnost beleženja setliste. Mislim, da so zaključili večer s pesmijo Traitors. Navsezadnje, ali ni namen dobrega koncerta ravno v tem, da se človek spozabi, zavestno izgubi kontrolo nad mislimi in meditativno odplava v trenutek? Jezusove besede »Dopolnjeno je!« so kot pika na i.