Napalm Death / Diecast / End Of Days

Dve uri vožnje do Zagreba ni nič v primerjavi z ogledom očetov grinda, seveda »the almighty« Napalm Death. Tako smo se odpeljali in po krajših avtomobilskih težavah prispeli v Močvaro, kjer se je nabralo zavidljivo veliko število grinderjev, metalcev, hardcorevcev in podobnih ljubiteljev ekstremnosti.
Dogajanje so v počasi pretopli Močvari odprli nemški death metalci End Of Days. Direkten blast bobnov, nizkotonske kitare in vokal, ki je čisti izziv Johnu Tardyju iz Obituary in mosh chaos se začne. Brezkompromisno in hitro, občasno obogateno z breakdowni ter izredno energično – to so End Of Days. Zamislite si Bolt Thrower, Grave in na trenutke Cannibal Corpse z Obituary vokalom. Vsa stvar zažiga do konca, posebej v počasnejših delih, vendar je vokal moteč, čeprav kričanje G. I. Joeyja na vokalih ni nič v primerjavi z živalskim nastopom, ki ga omenjeni izvaja. Kljub temu vsa stvar pušča grenak priokus, vendar pa njihova zadnja plošča, Dedicated To The Extreme, obeta vsakomur dobro dozo brutalnosti.
Težko sem pričakoval predstavnike NWOAHM, Diecast, ki sem jih vzljubil po poslušanju njihove zadnje izdaje, Tearing Down Your Blue Skies. Takoj naj povem, da kljub malce premočnem zvoku tile tipi ubijajo 100% ! Totalen kaos se je začel z Rise & Opose, nato pa še nori Traitor, Seize The Day, nekaj starejših (meni neznanih komadov s plošč Undo The Wicked in Day Of Reckoning), nato pa še udarni Medieval in priredba Slayer, seveda Raining Blood. Paul Stoddard se lahko ponaša z multitalentiranimi vokalnimi sposobnostmi, saj je tip naenkrat kot Halford iz Judas Priest, Jasta iz Hatebreed ali pa Lynch/Jones iz Kill Switch Engage. Ne ustavlja se niti za sekundo; neumnih hardcore unity type govorov hvala bogu ni imel. Melodična sekcija oziroma nora kitarska dvojica Kita/Kolatis žaga kot nora, je v nenehnem gibanju in izžareva nalezljivo energijo, pri tem pa Ibanezke seveda ubijajo. Ritem sekcija vključuje totalno norega basista (ne verjamem, da je to bil Wooden), vendar vso pohvalo in »kapo dol« zasluži bobnar Jason Costa, ki je neverjetno točen, glasen in igra snare na jazzerski način (drža palice). Ta tolče po činelah kot helikopter! Mislim, tip ima očitno skritih še 50 parov rok! Some things were absolutely impossible! Neverjetno – visoke ocene njihovega CDja niso bile bullshit – tale nastop je bil neizpodbitni dokaz!
Za njimi se je dvorana zapolnila do konca, temperatura pa peklensko dvignila. Totally chuffed and ready to be blasted by Napalm Death! Odprevši z Instinct Of Survival se je začel grind, ki je pustil za sabo totalno uničenje in totalno izmučene (preznojene) poslušalce. To pa je kaos! Mad Dog Barney laja kot zmešan, ves čas se giblje, s kriki ga podpre še Mitch Harris, ki trese riffe rokavov, v svojem kotu je na mestu dinamičen Shane Embury, čigar čupica že počasi odkriva plešo, a tip še vedno grinda, za bobni pa seveda Dani Herrera, ki pokaže, kaj se pravi igrati crust/grind in death obenem. »Total repulsion, I can tell you that,« kot so se Napalm Death opisali že na legendarni video izdaji Live Corruption. Igrajo po pet komadov zapored, nato Barney vrže kak kratek govor v nejasni nezborni angleščini (kot bi poslušal Only Fools And Horses), nato pa spet grind do konca. Odigrali so še veliko komadov, dobro uro in pol, med njimi Suffer The Children, Unchallenged Hate, Deceiver, You Suffer, The Kill, Breed To Breathe, Continuing War On Stupidity itd., seveda ni manjkalo novih hitov s Code Is Red... Long Live The Code, ki so pokazali, da Napalm Death še niso stara roba. Zaigrali so tudi priredbo Cryptic Slaughter, vendar se je pri tem nekaj pokvarilo na kitari. Vseeno zakon! Dokaj velik minus pa si vseeno zasluži prehrupen zvok, saj se kitare ni slišalo skoraj nič, od bobnov pa le triggerirani pedali. Močvara je kaj kmalu postala norišnica, folk je pokazal, kaj se pravi biti neučakan in zvest svojemu najljubšemu bandu. Sam si nastopa nisem uspel ogledati do konca, ker me je vročina v dvorani skoraj pobrala.
Stvar se je nato zaključila z žejo, piskanjem v ušesih in preigravanjem Napalm hitov v glavi. Hej, Napalm Death so nazadnje bili tukaj davnega leta 1994! Sedaj pa »hop« po Peel Sessions in čas je spet za »total blast«!

Ivan