Neochrome / Negura Bunget / The Stone / Dalkhu (28.5.2010)

Petkov popoldan, ki se počasi preveša v večer. Metelkova je polna najstnikov in najstnic in nasploh je ambient podoben tistemu, kakšnega radi prikažejo v ameriških najstniških grozljivkah, tik preden se zgodi nekaj res travmatičnega. No, v primeru osebkov, ki smo bolj ali manj nestrpno čakali koncert Negure Bunget in bandov njenega podpornega društva, je bil edini dogodek – razen koncerta samega, seveda – ta, da se je že zelo kmalu razvedelo, da se bo zaradi težav na meji koncert začel nekoliko pozneje. Okoli somraka sem se že pričel zavedati, da bo to dolg večer v Menzi pri Koritu. In da niti pod razno nisem bil pripravljen na nočno izmeno.
Nekje med deseto in enajsto zvečer je glasbeni dogodek v popisovanju zagnal svoje kolesje, uverturo v serijo nastopov pa so odigrali Dalkhu. Ta black metal »spin-off« na odru Menze žal ni imel sreče, če se lahko tako izrazim. Med četverico in občinstvom se je pojavil nekakšen zid, ki žal ni bil pinkfloydovsko metaforičen, čeprav fizičen, ampak precej bolj zvočno-tehnične narave. Basovske vibracije so poskrbele, da sem se še vse predobro zavedal natančnih lokacij lastnih notranjih organov, a temu zanimivemu občutku navkljub je prevladovalo dejstvo, da ne slišim ne tonov ne riffov. Kitar se praktično ni slišalo, edino ob čistih pasažah po vzoru Immortal, kjer pa je največkrat prišlo do ... glasbenega zatipkanja. Pravzaprav je precej škoda, da so Dalkhu »utišale« takšne in drugače tehnične blokade, saj gre za band, ki ima svojo agendo in si zagotovo zasluži poslušanja in publike. Žal ... Upam, da bo naslednjič, kjerkoli in kadarkoli že to bo, bolje in da bo skupina imela tam boljšo možnost izraza.
Srbi The Stone, ki so na slovenskih odrih praktično že pogostejši gost kot kak domač black metal band, so odigrali svojemu »statusu« in pojavi primerno. Brezkompromisno in perfektno ... v kolikor se za opis nastopa klasičnega black metal banda lahko uporabi slednja beseda. Zvok je bil napram Dalkhu že veliko boljši – torej: svetlejši (bolj razločen), nastop pa energičen in prežet s srbskim pathosom. Ne bi rad posploševal ali prilival bencina na ogenj stereotipov, ampak, ko človek vidi kako strastno in prvinsko lahko zveni takšen black metal, kjer se skladno združujejo vsi naravni elementi, lahko v znak spoštovanja zgolj snamem (metaforični) klobuk. Če so torej The Stone – dragi bralec – po kakšnem čudnem naključju šli mimo tvoje sfere zaznavanja in če si utrujen od severnjaškega utrujenega in zdolgočasenega pathosa (da, gledam Nemčijo in Norveško), kjer je energičnost in prvinskost (ki je bolj mentalne, kot glasbene narave, da ne bo pomote) žal vse prevečkrat zgolj farsa oziroma del nastopa in kot taka torej zgolj del odrske igre, ti z vsem srcem priporočam, da svoj radar – vsaj za nekaj časa – usmeriš na Balkan.
Po izzvenenju srbske black metal pesti v obraz avstro-ogrski mentaliteti utrujenosti in naveličanosti in po globokih debatah, ki jih takšna spoznanja privedejo na plan, v dobrem in v zlu, je napočil čas za romunski black metal/folk hibrid Neguro Bunget. Tudi ta band je že stalni gost na slovenskih odrih, ki so v njihovo škodo ali premajhni (Orto Bar, kakšni dve leti nazaj), ali preveliki (Metal Camp 2009), kjer se band popolnoma izgubi ... No, Negura Bunget so tokrat na Metelkovi tik pred zaključkom dvomesečne turneje, brez kakšnih posebnih komplikacij, dovršili izjemen nastop. Takšnega balansiranja med metalom in uporabo folklornih tehnik bi se lahko marsikdo učil od tega romunskega glasbenega fenomena in to je eden redkih bandov, pri katerih sem se tekom nastopa večkrat zalotil z mislijo v glavi, ki je psihopatsko šepetala: »Te glasbe lesa in kamna je še premalo.« Je že tako, da tisti največji adut Negure Bunget leži ravno v uporabi transičnih ritmov in lesenih pihal in tolkal ter minimalističnih kitarskih prijemov, ki delujejo kot podlaga za preigravanja z ritmom in melodijo. Klasični metal del tega banda je sicer več kot zadovoljiv in zagotovo stoji na profesionalni ravni, a roko na srce, v primerjavi s prej omenjenimi tehnikami predstavlja popolnoma drugo in tudi sekundarno sfero. Negura Bunget, ki je lansko leto šla čez precej hude spremembe v zasedbi, je s tem nastopom najverjetneje prepričala marsikaterega skeptika. Navsezadnje je že sama pojavnost tega banda izrazito idejna, spiritualna in ko se z bandom zgodi to (torej, da se ta idejnost prične širiti tudi navzven in nase prevzema tiste sfere, ki bi lahko sčasoma prešle v »kult osebnosti»«), tudi člani sami pričnejo zavzemati sekundaren status.
Ko so Negura Bunget zaključili svoj nastop, ki se je zdel še vse prekratek, je sledil še epilog v obliki madžarskega black metal banda Neochrome. O njih bi resnično rad zapisal kaj dobrega, a dvomim, da mi bo to uspelo ... No, poglejmo: večkrat sem na teh straneh že pisal o kalupnosti. O obrtniškosti določenih bandov. Predstavljajte si brkatega moškega v zrelih letih, ki s cigareto v ustih tesari že stotisoči stol v svoji karieri. A ne storite napake v prehitrem sklepanju; s takšnim človekom ni nič narobe – ravno nasprotno: vreden je vsega spoštovanja. A problem nastane, ko se ta sistem obrtnega dela prenese v sfero umetnosti. Neochrome so s tehničnega stališča dobri glasbeniki – tega jim res ne morem očitati, a samo dejstvo, da je bil večer že tako prepoln občutij in notranjih doživetij, jim tokrat res ni šlo na roko. Če bi že moral z njihovim nastopom povezati kakšno občutenje ali čustvo, bi najverjetneje izbral ... katatonijo. V kolikor temu stanju lahko rečem čustvo. K izboljšanju atmosfere in počutja ob gledanju teh rokodelcev ni pomagala niti priredba I Am The Black Wizards, ki so jo Madžari odigrali po krajšem pogovoru z avtorjem teh vrstic o poznavanju banda Emperor. Zvok je po principu demence spet pričel nazadovati in celotna Neochrome izkušnja je bila precej ničelna. Nepomembna in brez kakršnekoli vrednosti.
Celoten dogodek je z nekaj pomanjkljivostmi navkljub vseeno izpadel kot sorazmerno povezana in polna celota, ki zamudam in dekadenčno zgodnjemu zaključku (recimo, da bi v primeru, da bi se koncert potegnil še za eno uro, lahko opazovali zoro) navkljub ni pustila nikakršnih ran, zgolj bolj ali manj sladke okuse v ustih poslušalcev. Zanimiva popestritev in prijetna izkušnja v za metal koncerte netipični dvorani.

Davorin