Requiem / White Night / Rollin' Bastards (14.11.2009)

Letošnjo sezono koncertov v veliki dvorani v kranjskem Bazenu je zaključila mešana trojica, ki je bila bolj po okusu ljubiteljev mehkejšega metala in hard rocka.
Kljub temu, da so se nekateri pritoževali nad (po njihovem mnenju previsoko) ceno vstopnice, se je dvorana lepo napolnila že med nastopom prvega banda. Koroški trio Rollin' Bastards so v napovedi koncerta predstavili kot band, ki ideje črpa od skupine Motörhead in boljše definicije za »Bastarde« ni. Trojica je pokazala, da ne pozna šale in razturila od začetka do konca. Brez kompromisov, brez zavlačevanja ... akcija! Izvedba je bila tako pristna, da sam Lemmy ne bi upal dati roke v ogenj, ali gre za Bastarde ali za Motörheade, če bi jih malce okajen slišal od daleč. Samo tako naprej!
Če so Rollin' Bastards našli svojo identiteto na začetku kariere, tega ne morem trditi za White Night. Širok izbor priredb redko pade na plodna tla (ponavadi doseže pravi efekt pri kakšnem all-star- ali pri deklariranem cover bandu) in mnogim ni bilo po godu skakanje od Mötley Crüe do Anthrax, od Faith No More do Steel Panther. Med njimi so se znašle tudi lastne skladbe, ki bi lahko v repertoarju igrale vidnejšo vlogo. Slednje velja tudi za (očitno precej zdolgočasenega) kitarista, ki je bil bolj zaposlen s poziranjem kot z igranjem. Se je pa odlično odrezal bobnar Žan, ki je s skupino nastopil prvič. Nastop je pokvaril tudi precej slabši zvok kot ga je imela prva skupina – klaviature so ponekod čisto preglasile obe kitari in celo ritem sekcijo, da o vokalu ne govorimo. Je pa vokal dosti boljši, kot je bil na preteklih koncertih. White Night so gotovo sposobni iz sebe potegniti več kot so pokazali v Kranju in verjamem, da v prihodnje tudi bodo. Žal pa za kranjski nastop ne preostane drugega kot znan žogobrcni citat: »Ova noč nije bila naš dan«.
Requiem so od praznovanja petnajstletnice nastanka in s tem povratka na odre doživeli kar nekaj kadrovskih sprememb. Odhod bratov Kavaš, ki sta se posvetila ponovno obujenemu matičnemu bandu Lene Kosti, je pomenil prihod mlade krvi v band (h, ponavadi se menja štirideset let staro ženo za dve dvajsetletnici, ne pa dva stara dedca za enega smrkavca). O tem ali je prihod Matjaža Marina prinesel velike spremembe, težko sodimo pri preigravanju starih skladb, gotovo pa se bo sveža kri poznala pri novem materialu, ki menda že pridno nastaja. A o tem kdaj drugič.
Band je že nekaj časa pred kranjskim koncertom napovedoval posebno priložnost slišati skladbo Ker te ni, ki naj bi jo igrali trikrat – prvič, zadnjič in nikoli več. Zato so bila ob standardni setlisti (starejši komadi s Primožem na vokalu in zadnji album, kjer Sergej poleg vokala poprime tudi za kitaro, bas pa občasno prepusti Matjažu – vas vse te menjave zmedejo? Njih tudi!) pričakovanja največja prav ob tem komadu. Ker v skupini kronično primanjkuje kitaristov, so na oder povabili še Mateja (Metalsteel, Obidil), ki je brenkal po bas kitari. Komad je pričakovano iz žepov zvabil nekaj vžigalnikov, vseeno pa bi bilo vzdušje lahko malenkost boljše in nasploh bolj živo. K temu bi gotovo pripomogla bolj polna dvorana. Vrhunec večera pa ni bil (»trikrat« izveden komad) Ker te ni, ampak skupinska izvedba Happy Birthday To You, saj je kitarist Marko Slokar praznoval rojstni dan, ko se je sobota prevesila v nedeljo. Po ponovni menjavi zasedbe je kot ponavadi sledil še drugi del s Primožem, po osemnajstih komadih pa je napočil čas za grande finale, Stare device. In to kot vedno pomeni konec koncerta.
Za nami je tako še ena sezona v veliki dvorani Bazena in en hard & heavy koncert. Dober, soliden koncert brez pravih presežkov, a tudi brez velikih minusov.

Peter