Tribute to Paranoid 25: Eruption / Dickless Tracy

Morda ste že zasledili, da vaš najljubši slovenski metal webzine letos praznuje častitljivih 25 let delovanja. V ta namen smo v uredništvu zavihali rokave, 15. ter 16. marca bomo zavzeli Metelkovo ter se s festivalom poklonili sceni in praznovali pol abrahama z bandi, ki so s Paranoidom tako ali drugače povezani že od samega začetka. Med te lahko brez zadržkov štejemo domače thrasherje Eruption in njihovega starejšega death metal/grindcore »brata« Dickless Tracy. A ravno v tem času se Eruption odpravljajo na zasluženo turnejo po Španiji, in ker neumorni Ivan Cepanec »Tegla« brez večjih težav sedi na dveh stolčkih hkrati, nastop obeh bandov na 25. obletnici ne bo mogoč. Da praznovanje vseeno ne bi ostalo brez prisotnosti obeh velikanov domače scene, sta se banda skupaj z ekipo iz MC Kotlovnice odločila, da priredita koncertni večer s preprostim naslovom Tribute to Paranoid 25.


Že na samem začetku se moram posipati s pepelom, saj sem se po vseh teh letih obiskovanja koncertov 9. februarja tokrat prvič podal na pot v kamniško Kotlovnico. Ker pa je večer obetal še marsikatero presenečenje, to moje pepelno posipavanje ni bilo zadnje. Kot se seveda spodobi za vsak dogodek, je organizator tudi tokrat poskrbel za objavo časovnice:

20.00 vrata
20.30 prvi band
22.00 drugi band

No, da vas ne bom predolgo vlačil za nos, vam razkrijem, da je dogodek otvoril mlajši od obeh bandov, ki pa letos prav tako obeležuje častivredno obletnico. Eruption letos praznujejo 20 let delovanja. V imenu uredništva bandu na tem mestu želim vse dobro in še mnogo uspehov na nadaljnji glasbeni poti. Z manjšo zamudo so torej brez uvoda, brez olepšav in nekih posebnih dodatkov oder zasedli Eruption in že ob uvodnih riffih je bilo čutiti prezenco, ki jo na odru ustvarjajo fantje in dekle. Dobro naoljena thrash mašinerija, ki brezkompromisno ruši vse pred seboj in se s sprehodi v druge sfere metala ne omejuje z imaginarnimi okviri določenega žanra. Klemen »Buco« Kalin z odlično energijo in interakcijo s publiko poskrbi, da je vsak obiskovalec koncerta posebej deležen njegove energije, ki celotni glasbeni podlagi doda tisto pravo piko na i. Publika, ki je dodobra napolnila prostor pod odrom, je od samega začetka to energijo vskravala in uživala v komadih, ki so jih Eruption pripravili za ta večer. Začetno otipavanje z rahlim hadbanganjem se je hitro prevesilo v norenje in tudi moshanje ni ostalo pozabljeno. Če sem bil nazadnje vesel komadov The Yearning in Drones, sem bil tokrat najbolj navdušen nad Aegeon's Wrath z zadnje plošče Tellurian Rapture ter Seven Archons, ki me je že na zadnjem snidenju z izjemnim refrenom popolnoma prevzel. A kaj, ko starina na to enostavno pozabi in tako se lahko kaj hitro zgodi, da se Buco, ki je na odru, pred odrom in še kje že tako v nenehnem gibanju, ravno med refrenom tega zloveščega komada prikrade do mene in odpoje izjemen refren, moj odgovor pa le odobravajoče premikanje glave. Zakaj za vraga se že nisem naučil tega refrena?! Buco, ponovno se posipavam s pepelom. Naslednjič bom pripravljen, pa brez izgovorov! Dobro uro trajajoč nastop je za marsikoga v publiki minil prehitro, in tako je band na željo in spodbudo izpod odra odigral še dve viži, kjer se je dogajanje na odru dobesedno preselilo med publiko, saj se je Buco pridružil moshanju, kitarist Gregor Lavtar pa se enostavno sprehodil na drugo stran dvorane in svoje soborce opazoval z drugega zornega kota. Z eno besedo vrhunsko.


Po takšnem vrtiljaku emocij in presenečenj je vsekakor prav prišla krajša pavza, ki smo jo vsi (no, jaz zagotovo) še kako potrebovali. Na tem mestu moram opomniti tudi na organizatorjevo najavo obeh zasedb, česar že lep čas nisem zasledil in je v tokratnem primeru delovalo zelo pozitivno, saj je publika že pred začetkov prvih tonov iz ozvočenja zasedla mesto pod odrom in nestrpno čakala na nadaljevanje dogajanja.

Po vsem dogajanju se je zame tokrat čas tudi nekoliko ustavil in izvedba nastopa skladno s časovnico tokrat ni imela pomena, saj je večer že po nastopu Eruption sam po sebi postregel z več pozitivnimi trenutki, kot bi si jih lahko človek predstavljal, in nadaljevanje večera z nastopom starešin slovenskega metala Dickless Tracy je to samo še potrdil. Izraz starešine sem izbral zelo previdno in ni bil usmerjen v starost članov banda, temveč v dejstvo, da so Dickless Tracy eden redkih bandov, ki je starejši od Paranoida. Brata Cepanec orjeta ledine z bandom že od leta 1997 in ljubiteljem trših zvokov ponujata raznolik glasbeni spekter. Tudi Dicklessi svojemu nastopu niso dodali posebnega intra, le hitri »fist bump in piči gasa miki«, kot se spodobi. Kdor pozna Dickless Tracy, točno ve, kaj lahko pričakovati, in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Ta kontradikcija pozitivne energije, ki jo band podaja z odra, in preigravanje brutalnega grindcora oziroma death metala se pri Dickless Tracy tako lepo zlijeta v homogeno celoto, da brez tega njihov nastop enostavno ne bi bil pravi. Ob pogledu na oder sem imel vseskozi v mislih dvojno nalogo Tegle, ki je že pred tem vrhunsko oddelal nastop z Eruption in intenziteta igranja tudi zdaj ni pešala. Je pa Tegla prefrigano med obema nastopoma menjal majico, in če je s tem želel zavesti publiko ali pa je vendarle za to bila kriva preznojenost prve majice, žal ne bomo izvedeli. A vrnimo se k nastopu Dickless Tracy, ki so tokrat dobršen del setliste posvetili zadnjima izdajama Grave New World in Paroxysm of Disgust ter obiskovalcem pod odrom postregli z mešanico hitrih in brezkompromisnih death metal viž. Manjkal seveda tudi ni kakšen izlet v preteklost k ploščku Halls Of Sickness, a tudi v prihodnost, saj se je bandu na odru pridružil mlad fant in ob izvedbi komada Morphing Into Malestrom prikazal vse svoje znanje growlanja. Kot nas je kasneje podučil Cepo, gre za novega člana zasedbe, ki ga bomo v prihodnje na njihovih nastopih videvali še pogosteje. Tudi Dickless Tracy so po zaključnem komadu doživeli buren odziv publike, ki se enostavno ni mogla nasititi metala in je bila željna po še in band jim je s komadom Halls Of Sickness tudi ustregel.


Večer se je zame tako počasi prevesil h koncu, saj me je do doma čakala še dve uri dolga vožnja. Odločitev, da se končno podam na koncert v Kamnik, torej sploh ni bila napačna, saj je bila energija prava in vzdušje, ki so ga ustvarili obiskovalci ter oba banda, je preseglo vsa pričakovanja. Na tem mestu še enkrat hvala Eruption in Dickless Tracy ter ekipi MC Kotlovnica za odlično ogrevanje pred glavnim dogodkom, na katerega vas vljudno vabim in upam, da se vidimo 15. in 16. marca na 25. obletnici Paranoida!